SHS: preveč hegemonije in premalo avtonomije

Ko je konec 1. svetovne vojne privedel do razpada monarhije, so se ti južni Slovani 29. oktobra 1918 povezali v novo samostojno državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, imenovano SHS. Prvi mož države je postal Slovenec dr. Anton Korošec, najvišji organ pa je predstavljal narodni svet (narodno vijeće) s sedežem v Zagrebu. Nova država seveda še ni dosegla kolektivnega mednarodnega priznanja, so jo pa posamično priznale Nemčija, Avstrija, Madžarska in Kraljevina Srbija, zunanje povezave je vzpostavila še s Poljsko in Češkoslovaško. Politično je bila urejena kot federacija, vsak od treh narodov pa je imel svojo narodno vlado. Te vlade so odločale praktično o vsem, le vodenje zunanjih in vojaških zadev je sodilo pod upravne organe federacije. Takšen koncept državne ureditve naj bi zagotavljal vsem trem narodom pravice in svoboščine, za kakršne so si pod Avstro-Ogrsko dolga leta zaman prizadevali. Zamišljeno je bilo lepo, v praksi pa težko uresničljivo. Kot rečeno, nova država ni bila mednarodno priznana, z zahoda so vse globlje vanjo prodirale italijanske sile in s tem uresničevale londonsko obljubo zaveznikov iz leta 1915, kar je mlado državo primoralo k iskanju »strateškega partnerja«, kot bi danes rekli. V danem trenutku je bila to lahko samo Kraljevina Srbija. Do povezave oziroma združenja je po vsega 33 dneh samostojnosti prišlo 1. decembra 1918. S tem je bilo tudi konec sanj o narodni enotnosti posameznih narodov, kajti Srbi so podpirali centralistični sistem. Del srbske politike je celo zagovarjal tezo, da sta se slovenski in hrvaški narod pridružila Kraljevini Srbiji in da bi ta torej morala ohraniti svoje dotedanje ime. S posebnim ukazom regenta Aleksandra je bila 20. januarja 1919 slovenska narodna vlada ukinjena.

Srbska hegemonija.