Skušnjava je v zraku, kot je v zraku vonj po svežem moštu, ki se običajno ob trgatvi nataka v glažke, da se hvali sladkost grozdja na bodoči poti vinskega vrenja in zorenja.
V Pragi so septembra že veselo točili »burčak« – grozdni mošt z ravno toliko alkohola, da se je pol mesta predajalo omamnim toplim žarkom poznega poletja na trgih in ulicah. Češka ima svoje vinorodno območje sicer bolj na Moravi, ker severneje trta že težje uspeva. Sicer pa so Čehi znani pivoljubci: po statistiki ga popijejo največ na svetu. Sonček, pivo in pohoda – ta neprevedljiva beseda za ugodno in lahkotno brezdelje.
Pri nas se z moštom bolj varčuje in se ga čuva za novo zaresno vino ob martinovanju, ko zadišijo goske in se dajejo gargantuelska imena vinskemu krstu. Obstaja družinska knjiga krstnih imen, ki tudi treznemu prikličejo nasmešek, ko se spomni opitih nebuloz. Ob svoji dolgoletni abstinenci me je dolgo mučil stavek Bele Hamvasa (1897–1968), madžarskega mistika in filozofa, ki v svoji hudomušni knjižici Filozofija vina (KUD FP, 2005) pravi: »Hrana je za telo, vino za dušo in dim za duha.« Kot hedonističnega pivca in kadilca me je preganjal ta življenjski »idealizem«, dokler nisem po svoji potrebi parafraziral stavka v: »Hrana je za telo, ljubezen za dušo in pesem za duha.« Nekaj rumijevskega je na tem in počutim se bolje.
* * *
