Saad Mohseni: Novi Afganistan je vsaj toliko spremenil talibane, kot ti poskušajo spremeniti njega

Uspešen bankir, ki je svoje izgnanstvo tako preživel na Japonskem in v Avstraliji, je iskal način, kako pomagati državi. Srečeval se je z novimi ministri in pomembneži ter tipal, kje bi lahko bil koristen za državo. Nato je dobil namig, da državi manjka svobodnih medijev. Brez izkušenj v medijskem prostoru se je podal v svojo doslej največjo pustolovščino, ki traja še danes.

Z nekaj zanesenjaki je ustanovil radijsko postajo Arman FM, za katero je želel, da bi postala finančno samozadostna. Domislili so se programa, ki bi moral biti Afganistancem všeč. Zadeli so v polno. Zelo hitro so postali najbolj poslušana radijska postaja. Kmalu so radiu dodali še televizijo Tolo. Tudi ta je postala hit, saj se je držala preverjeno uspešnega mešanja zabavnih, lahkotnih in resnih oddaj. Najbolj gledana je v dveh desetletjih medijske svobode postala zabavna oddaja Afganistanska zvezda, kjer so mladi in starejši talenti predstavljali svoje glasbeno znanje. Trajala je kar petnajst sezon, dokler talibani pred štirimi leti niso spet prevzeli oblasti.

Ti kljub številnim uzdam, nadetim družbi in medijem, še sedaj prenašajo tako Arman FM kot Tolo TV. Radio so skozi njegovo zgodovino z različnih koncev etiketirali tako za provladni kot za proameriški in protalibanski medij. Mohsenijevo medijsko podjetje Moby se sedaj širi še v Centralno Azijo in na Bližnji vzhod. Saad Mohseni zagovarja večje sodelovanje Zahoda s talibani, da bi se na prostoru pod Hindukušem zaščitilo pridobitve zadnjih dvajsetih let.

Seveda ne. Tako kot pri drugih stvareh v življenju se to preprosto zgodi, čeprav tega ne načrtuješ. Šlo je skoraj za naključen posel. V Afganistanu smo hoteli nekaj narediti. Prej sem si predstavljal, da bom zgolj vlagatelj v različnih sektorjih in se z operativno platjo posla ne bom ukvarjal. Prav tako nisem nameraval živeti v Afganistanu. K zaposlenim, ki bi skrbeli za posel, sem se nameraval odpraviti vsake toliko časa, hkrati pa bi še naprej živel v Avstraliji.

Radio je bil samo ena od zamisli. Slednjič smo bili v ta medijski posel, ki je lahko tudi kontroverzen in ga nismo niti podrobno načrtovali, močno posrkani. Vzpostavljali smo medijski projekt v težkem okolju. Ko sem pisal knjigo o Afganistanu, tik po padcu Kabula v roke talibanov, je bilo ozračje precej depresivno. Mislil sem si, da smo morda zapravili dve desetletji poskusov vplivanja na razvoj države in sedaj pristali v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Danes, štiri leta po padcu republike, imam drugačno mnenje.

Rodil sem se v Londonu, Afganistan pa sem prvič obiskal pri treh letih. Tam sem živel v dveh obdobjih otroštva – med tretjim in sedmim letom starosti ter devetim in dvanajstim letom. Imam zelo žive spomine na Afganistan, na tamkajšnje prijazne ljudi, hrano in gore. Spomnil sem se ulic, stavb in posameznikov.

V času mojega prvega bivanja v Afganistanu se je leta 1969 rodil brat. Spominjam se hiše svojega dedka, kjer so me starši pustili, ko je bila moja mama v porodnišnici. Takrat so matere tam obdržali še teden dni, sedaj jih domov pošljejo že en dan po porodu. Spominjam se sončnih žarkov, še posebej oranžnih sončnih zahodov, ki so prav posebni, ker leži Afganistan na visoki nadmorski višini. Živi so ostali tudi spomini na sadovnjak staršev in igranje z bratranci.

Ko nimamo dostopa do krajev, ki jih ljubimo, spomine na te kraje vedno znova obujamo. Poimenoval sem jih kar »izposojeni spomini«, ker jih vedno znova obujam in podoživljam.

Skromni morate biti in razumeti, česa si ljudje želijo. Kaj je to, je bilo težko ugotoviti, ker ljudje niso vedno odkriti. Zgodaj smo naredili javnomnenjsko raziskavo v okoli tisoč gospodinjstvih. Ljudje so nam takrat zatrjevali, da si želijo resne politične oddaje. Zdelo se mi je, da to ne drži, saj so mi ljudje v pogovorih zatrjevali, da želijo poslušati pop glasbo, lahkotne pogovorne oddaje, kjer se govori o tem in onem, pa tudi novičarske in športne oddaje ter informacije o prometu. Pri oblikovanju programa smo zato sledili lastnim instinktom. Na koncu moraš vendarle zadovoljiti poslušalce in gledalce. To pravilo velja povsod po svetu. Včasih moraš na tej poti veliko ugibati. Če se zmotiš, ni nič narobe, potem pač prilagodiš svojo pot.

Pri vzpostavljanju programa smo tudi veliko tvegali, kar je še eno izmed pravil tega posla. In nenazadnje se je treba zavedati, da smo si ljudje zelo podobni. Pristopi, ki delujejo na Češkem, v Sloveniji, Litvi ali Turčiji, bi lahko zelo dobro uspeli tudi v Afganistanu. Ljudje se podobno odzivamo na stvari, ne glede na to, od kod izhajamo. Zato dramska serija, ki ima dobro gledanost v Turčiji, to dosega tudi v Južni Ameriki, Vzhodni Evropi ali kje drugje v Evropi. Veliko smo se spogledovali tudi po drugih državah in tamkajšnjih programih.

Govorili smo resnico o oblasti. Po padcu talibanov je bila vzpostavljena nova psevdodemokratična oblast. Spraševali smo se, kako lahko takšne razmere izkoristimo zase in se razlikujemo od drugih medijev, ki niso bili pripravljeni veliko tvegati. Razmišljali smo, kako našim novinarjem in voditeljem pogovornih oddaj zagotoviti dovolj manevrskega prostora in svobode, da poročajo o razmerah v državi. Mnogi drugi mediji v svojem poročanju niso hoteli tvegati, mi smo. Novinarji in voditelji – oboji so bili talentirani posamezniki na terenu v Afganistanu – so se sami domislili idej za prispevke in oddaje. Zagotavljali smo jim le svobodo in podporo, ki so ju potrebovali.

Dobro je, če vas kritizirajo, da ste na strani vseh. V prvih letih po padcu talibanskega režima je zaradi napadov Američanov prihajalo do številnih civilnih žrtev med prebivalstvom. Leti 2003 in 2004 sta bili še mirni, v letih 2005 in 2006 pa se je začenjal oblikovati talibanski upor. Ko se je začel ta upor širiti, tudi zato, ker je bila vlada koruptivna, so bile ameriške in zavezniške Natove sile v poskusih zadušitve tega upora zelo agresivne. Pri vpadih v vasi in mesta so se obnašali robato. Prihajalo je do veliko žrtev, do tako imenovane postranske škode.

Ker smo začeli o teh zgodbah poročati in smo hoteli na uravnotežen način prikazati, kar se dogaja na terenu, so nam prilepili oznako, da smo protalibanski. Razumeli smo, da gre za pretekle vzorce obnašanja, pomešane s korupcijo na terenu in predatorskim obnašanjem lokalnih oblastnikov, ki bodo slednjič zgolj še okrepili upor. S svojim poročanjem o dogajanju na terenu smo hoteli doseči dvoje. Želeli smo, da so ljudje o dogodkih obveščeni. Hkrati pa smo tudi hoteli, da vlada prepozna, da je na napačni poti.

Pozneje, ko so talibani začeli ubijati ljudi in nastavljati bombe, o čemer smo prav tako poročali, smo bili označeni za provladni medij. Podpirali smo tudi svoboščine žensk, pravico do svobode izražanja mnenj in pravico do izobrazbe za vse. Takrat so nas v konservativnih delih družbe označili za prozahodni medij. Z vseh strani so nam vselej lepili etikete, da nekomu pripadamo. Toda vedno smo poročali o aktualnih zgodbah v državi. Naša uredniška politika je bila jasna: podpiramo vključujočo družbo, pravice manjšin, pravice žensk, pravico do izobraževanja za vse in demokratične procese.

Karzaj ima veliko dobrih plati. Je dober komunikator in resničen patriot. Ljubi Afganistan in njegove ljudi. Do vseh se obnaša enakopravno, ne glede na njihove korenine. Bil je dober za poenotenje države v prvem obdobju po padcu talibanskega režima, a hkrati je bil slab menedžer. Potreboval je ljudi, ki bi znali učinkovito upravljati državo – njeno gospodarstvo, obnovo in administracijo, da bi bila državljanom sposobna zagotavljati storitve.

Tako v demokracijah kot v cvetočih gospodarstvih potrebujete posameznike, da zaženejo procese, toda nato jih morajo institucije vzdrževati. Demokracija ne pomeni zgolj možnosti glasovanja na volitvah. Gre predvsem za ljudi in za njihovo priložnost biti soudeležen pri gospodarski rasti. Država se mora premikati naprej, da se lahko demokracija obdrži. Če je večina ljudi osiromašena temeljnih človeških dobrin, država pač ne sodi v demokratični sistem.

Karzaju je spodletelo pri upravljanju odnosov z Američani, pri oblikovanju institucij in pri zagotavljanju prednosti za Afganistan iz milijard dolarjev pomoči, ki jih je država imela na razpolago.

Gani ni bil prav posebno dober upravljalec. Prav tako ni bil dober združevalec in voditelj. Ker ima tako velik ego, je spregledal težave Afganistana. Ko je bil soočen s kakršno koli kritiko, se je hitro razjaril. Hitro nam je bilo jasno, da smo na poti v polom.

Američani so med letoma 2014 in 2016 zelo zmanjšali število svojih vojakov v Afganistanu. Te sile so bile s specialci in nudenjem zračne podpore ključne za funkcioniranje afganistanske vojske. Še vedno pa sem prepričan, da je spodletelo predvsem nam – Afganistancem. Ob nevzpostavljenih institucijah in obsežni korupciji je bila težava tudi v tem, da bi Afganistanci morali sami odločati o tem, kako bo izurjena njihova vojska. Navadni vojaki so bili deležni le nekaj tednov osnovnega urjenja. Uporabljali so kalašnikovke. Namesto treh obrokov na dan so dobili le enega. Večina teh ljudi je bila paraliziranih v svojih oporiščih, ko se je upor začel širiti. Varnostna situacija v državi se je poslabšala. Posledično so po teh spremembah ljudje začeli izgubljati zaupanje v osrednjo vlado.

Celoten politični sistem je bil zgrajen na močni osrednji vladi, ki je imela zadnjo besedo pri vsem. Država je imela globoko pomanjkljivo ustavo. Regionalne in lokalne oblasti bi morale imeti več pristojnosti pri upravljanju lokalnih zadev v mestih in provincah. Sircem sem pred meseci v Damasku svetoval, naj raje podaljšajo svoje tranzicijsko obdobje, kot da bi drveli v demokracijo, ki ima svoje pomanjkljivosti.

Sprva sem pričakoval, da bodo pridobitve zadnjih dveh desetletij izničili. Nekateri njihovi krogi to poskušajo narediti. Pa vendarle nekaterih stvari v Afganistanu ni več mogoče vrniti v preteklost. Če so se ženske navadile, da lahko gredo ven in vozijo avtomobil, bodo to počele tudi sedaj.

Nekatere stvari so talibani resda premaknili v preteklost, a če pogledamo dogajanje v večjih mestih, je novi Afganistan vsaj toliko spremenil talibane, kot ti poskušajo spremeniti njega. V Kabulu se življenje nadaljuje kljub vzpostavljenim omejitvam. Ženske se odpravljajo na delo, čeprav je to povezano z večjimi izzivi kot prej. Delajo v vladnih institucijah, nevladnih organizacijah in podjetjih. Mediji delujejo naprej, čeprav obstajajo omejitve. Nimamo denimo razvedrilnih oddaj, glasbe in dramskih serij. Še vedno pa obstajajo novičarske oddaje, ki so v 90 odstotkih takšne, kot so bile prej. Obstaja tudi veliko verskih šol, ki sicer pod krinko verskega pouka učijo povsem navadne predmete.

Ne. Ljudje iz vladnih vrst nas sicer obiskujejo in postavljajo številna vprašanja. Toda naše oddaje so zrcalna slika učnega programa, ki ga izvajajo v šolah, zato ne počnemo nič prepovedanega. In te naše izobraževalne oddaje so zelo kreativne. Vanje smo denimo vključili like iz zabavne serije Muppeti.

To je gibanje, ki ni monolitno. V njem obstajajo različni posamezniki z različnimi mnenji. Če bi uničili vse zasebne medije, bi prišlo do popolnega nadzora državne radiotelevizije. Ta bi bila slednjič lojalna samo voditelju talibanov. Veliko talibanov je zadržanih do tega, da bi medije obvladovala zgolj ena skupina ljudi oziroma da bi obstajala samo ena medijska organizacija. Želijo si več medijev, da bi ti promovirali tudi njihove skupine (znotraj talibanskega gibanja, op. a.).

Glede tega imamo veliko odprtih vprašanj. Vedno smo tako rekoč tik pred tem, da nam prepovedo oddajanje. Nismo sproščeni. Na pogovore nas kličejo obveščevalci, različni vladni predstavniki, veliko je pritiskov. Zavedamo se, da do konca našega oddajanja lahko pride vsak čas. Nenazadnje lahko tudi mi rečemo, da ne bomo več nadaljevali. Na obeh staneh je tako veliko »rdečih črt«. Vsak dan, ki ga preživimo, je dosežek.

Zahod mora sodelovati z vlado. Za to obstajajo trije razlogi. Najpomembnejše je vprašanje priseljevanja in beguncev. Čeprav je na sto tisoče ljudi pobegnilo v ZDA, mnogi nikoli niso izpolnjevali ali pa sedaj (pod Trumpovo administracijo, op. a.) ne izpolnjuje več pogojev za begunski status. Bela hiša lahko zdaj pošlje nazaj od 10.000 do 15.000 ljudi iz Afganistana, prav tako iz Ukrajine in Venezuele. Tudi pri Evropejcih obstajajo Afganistanci, ki po zagrešenih zločinih ne bodo več deležni pravice do kakršnega koli vizuma. Vseh teh ljudi ni možno pošiljati nazaj, če ne sodelujete z de facto vladajočim režimom.

Drugo pomembno vprašanje so prizadevanja za boj proti terorizmu. Isis in druge skupine, ki so dejavne v Afganistanu, so še vedno grožnja za Evropo. Pomembno je, da ameriška vlada in evropske vlade sodelujejo s talibani, da bi se skupaj spopadli s tem izzivom, s katerim se soočata obe regiji.

Obstaja tudi moralna obveznost Zahoda, o kateri se ne govori veliko. Dvajset let se je Afganistancem in zlasti afganistanskim ženskam dajalo obljube. Zaradi tega se svet iz države ne bi smel kar tako umakniti. V Afganistanu poleg gospodarske krize še naprej obstaja tudi humanitarna kriza. Ker so Američani in zahodni svet tako hitro umaknili svojo razvojno pomoč, še naprej ostaja zelo ranljivih na milijone ljudi. Na vzhodu Afganistana je denimo kar 90 odstotkov tamkajšnjega prebivalstva ogroženega zaradi podhranjenosti.

Med mednarodno skupnostjo in talibani ni veliko sodelovanja in prav tako ne interesa za sodelovanje. V zadnjih dvajsetih letih so bili kljub vsemu narejeni veliki koraki naprej, tudi pri vprašanju pravic žensk. Te so se zelo izobrazile, so bolj zdrave kot pred dvajsetimi leti in odhajajo v službo tudi sedaj pod talibani. Izboljšali so se tudi kazalci smrtnosti med otroki in kazalci smrtnosti žensk med porodi. Mnoge od teh pridobitev bi radi obdržali. Ne želimo se vrniti v sredino devetdesetih let prejšnjega stoletja. Prav zato je pomembno mednarodno sodelovanje s talibani.