Na jedilnem listu newyorške restavracije, ki nosi Michelinovo zvezdico, so že štiri leta tamilske jedi iz njegovega otroštva, za katere je bil nekoč prepričan, da so hrana revežev. Dolge vrste zadovoljnih jedcev mu dajejo vedeti, da so veliko več kot to. Ohranjanje tradicije in kulturnega izročila se odraža tudi v dušenih polžih.
Te je za polžji tamarindov kari Kumar z očetom nabiral na riževih poljih, sošolci pa so se zaradi jedi, ki si jo je prinesel v šolo, norčevali iz njega. »Kljub temu da sem bil najboljši v šoli, so me obsojali, me omalovaževali, ker so polži veljali za hrano, ki je nihče ne je, me sramotili … Več let sem nosil v sebi sramoto, strah in tesnobo. Zdaj je ta sramota moj častni znak. Poglejte, kam so me pripeljali polži,« pravi zdaj, ko je po Michelinovi zvezdici za Semmo tudi sam dobil največje ameriško gastronomsko nagrado. Kasneje je o jedi iz otroštva spremenil mnenje, ko je videl, kako zelo svoje polže cenijo Francozi. Pri svojem kuhanju želi ohraniti vodilo, ki sta se ga pri kuhanju držali njegova mati in babica: preprostost, a to na visoki ravni. Da je postal kuhar, je bilo naključje, saj ga je sprva vleklo v inženirski poklic, a si šolanja niso mogli privoščiti. Ne obstaja hrana za revne in hrana za bogate, je prepričan. Po njegovi oceni je hrana pravo razkošje, saj se ob mizi lahko povežemo drug z drugim.
