Veliki večini državljank in državljanov je zagotovo dovolj političnih zavajanj, laži, hinavščine, sprenevedanj, netenja razdorov in tretjerazrednih politikov. Saj je že vnaprej jasno, da se neki mali politični populist zaman napihuje v veliko laž in prevaro. Ker bo zagotovo zelo hitro razkrinkan. Resnici na ljubo je seveda treba priznati, da smo v preteklosti imeli priložnost take in podobne, čeprav morda nekoliko bolj prikrite, vendar enako nesposobne kreature gledati tudi na levem političnem polu. Toda tega je zdaj zagotovo dovolj. Zato, gospe in gospodje lažnivci in politiki, nikar več ne poskušajte ponavljati iste zgodbe. Če svoje politike niste sposobni zavezati vitalnim interesom ljudstva, če v svoja politična jadra niste sposobni zajeti energije civilne družbe in nakopičenega nezadovoljstva z aktualnimi razmerami, se raje ne podajajte iz svojih strankarskih zatokov in mlak. Slovenska javnost namreč zdaj pričakuje resen politični preobrat. Preobrat z jasno izbrano smerjo. Z jasno vizijo. In s trdno zavezanostjo uresničitvi jasno zastavljenih ciljev.
Ob vsej zavoženi covid krizi, ob vseh »bedarijah«, nestrokovnosti in opustitvah dolžnih ravnanj, ki so nedvomno prispevale k poraznim slovenskim rezultatom v spopadanju z virusom, si je treba priznati, da so po nepotrebnem trpeli in umirali, da še trpijo in še umirajo naši bližnji. Nihče od nas ne ve, kdaj bo tudi sam na vrsti. In ker gre po mnenju nekaterih politikov in strokovnjakov pri tem za kugo našega časa, bi morda bilo v skladu s slovensko kulturno krajino in dediščino to nesrečo dobro trajneje pietetno obeležiti. Če pa se v zvezi s tokratnim odnosom do varovanja zdravja in življenj prebivalcev izkaže, da je sedanji režimski um ta koronavirus kadarkoli razumel kot biološko ali psihološko orožje za ustrahovanje ter obvladovanje prebivalstva, bo pač za to moral prevzeti svoj delež odgovornost.
Zagotovo se je ob tej nesreči in zavoženem reševanju krize nemogoče molče sprijazniti s hinavščino, ki jo je bilo pred kratkim mogoče slišati v besedah vodje poslanske skupine NSi Jožeta Horvata, češ da si tokratna opozicija prizadeva priti na oblast »prek trupel«. Tudi politična hinavščina in sprenevedanje imata namreč svoje meje. Predvsem pa vemo, kdo je obupno, najhuje na svetu tako rekoč, »zavozil« zdravstveno krizo – in kdo je posledično najbolj odgovoren za slovenske »avtobuse« trupel. Vemo tudi, da sedanji režimski um v pomembnih trenutkih in pri pomembnih odločitvah ni v potrebni meri upošteval stališč in svaril stroke. Še posebej ne stališč neodvisne, vrhunske epidemiološke stroke, ki tudi danes svari, da se pri tolikšni okuženosti prebivalstva z nepotrebnim razkazovanjem političnih mišic ali nepremišljenim rahljanjem ukrepov ne gre populistično sprenevedati in igrati.
To, gospe in gospodje poslanke in poslanci, ni šala. Saj v resnici sami veste, da gre za težko odgovornost, ob kateri se ni več mogoče sprenevedati. Zato bi bilo pravično in spodobno, da bi se v svojem naslednjem javnem nastopu iskreno zavzeli za pieteto do žrtev in za ustrezno obravnavo dosedanjih političnih praks.
Če današnji podporniki vladajoče koalicije še zmeraj trdijo, da slovenska politična zgodba z na primer ameriškimi volitvami, madžarskimi in hrvaškimi interesi, interesi jedrnih držav EU, odnosom do lastne nacionalne kulture in do svobode medijev ipd. za slovenski ugled in perspektivo ni škodljiva, pa vsaj nekateri od njih hkrati vendarle priznavajo, da so se prav sedanji vladajoči politiki dogajale nesprejemljive »bedarije«. Te »bedarije« seveda še zmeraj dodatno poglabljajo slovensko zdravstveno in politično krizo. Zato je to zgodbo treba preseči. Resda je za sledilce iluzije o kateremkoli »nezmotljivem vodji« ali »odrešitelju« najtežje takrat, ko se ta iluzija razblini – ko se videz neke take namišljene jasnovidnosti, nezmotljivosti in veličine razpoči kot gnilo jajce. Takrat nastopi notranja stiska. Izgubljenost. Takrat je sledilcem težko pogledati vase. In nase. A ravno to je trenutek, ko je treba biti iskren. In ko je na preizkušnji verodostojnost vsakega odgovornega politika in državljana posebej. Vemo sicer, da so v preteklosti razni pribočniki in skupine podpornikov lažnih političnih prerokov in odrešiteljev za takšne trenutke resnice že zdavnaj izumili tako imenovanega žrtvenega kozla, na račun katerega so se po polomu oprali lastne zaslepljenosti in krivde. Še največkrat v zgodovini pa je vloga takega žrtvenega kozla padla prav na pleča prej opevanega in oboževanega voditelja in odrešitelja.
Toda zdaj je že veliki večini prebivalstva v Sloveniji dovolj jasno, kam zaslepljeno, brezpogojno sledenje nazorom in namišljeni veličini enega človeka pravzaprav pelje. Realnost je namreč takšna, da v primerjavi z drugimi državami v Sloveniji ljudje zaradi virusa veliko bolj zbolevajo in umirajo kot drugod. Hkrati se ve, da se zavožena politika, ki je dovolj očitno izgubila zaupanje in podporo javnosti, lahko le še za krajši čas obdrži na oblasti, s plačevanjem raznih »cenikov« ter s podkupovanjem sledilcev in kupovanjem socialnega miru. Za nameček pa tudi politiki sosednjih držav vedo, kako šibek in opore potreben je aktualni slovenski politični režim. Zato seveda pod krinko nekakšnega prijateljstva že uveljavljajo svoje interese in izstavljajo račune. Če k temu ob vsem preostalem dodamo še korupcijo in politični klientelizem, kar v takšnih razmerah za raznimi političnimi dimnimi zavesami lahko eksponentno narašča, je pač jasno, da je to stanje treba čim prej preseči.
Sedanja Janševa vlada je manjšinska. Brez potrebne javne podpore. Sploh pa javnost ne more spregledati razlike med tistim, kar je SDS očitala prejšnjim vladam, kar je obetala, obljubljala, in tem, kar zdaj na oblasti dejansko zmore. Kakršnokoli zaupanje širše javnosti si je v teh mesecih sproti zapravljala. Njena nesposobnost je več kot razgaljena. Zdaj državljanke in državljani vemo, kako zavoženi sta slovenska zunanja in notranja politika, kako je zavožena zdravstvena kriza, kakšne posledice grozijo gospodarstvu, ekonomiji, vedo za škodo, povzročeno v šolstvu, sociali, kulturi, policiji in na tako rekoč vseh področjih delovanja te vlade. Tudi odvisnost od »Jelinčičevih cenikov« seveda ne more biti prezrta. Zdi se, skratka, da se zdaj neka naduta populistična žaba kuha v lastnem soku in da ji ni več pomoči. Zato je toliko bolj neverodostojno in nedostojno, ko nekateri člani te vladne koalicije javno razlagajo, da je treba ohranjati politično stabilnost. Kakšna je ta politična stabilnost? Kdo jim lahko verjame? Saj vsak razumen človek v tej državi preprosto ve, da najemanje kreditov in brezglavo klientelistično trošenje izposojenih sredstev, zmeraj dražje kupovanje socialnega miru, netenje plamenov že zdavnaj končane vojne, rušenje demokratičnih standardov, netransparentna razprodaja družbenega premoženja itd. ne kažejo na prihodnost, v katero bi bilo mogoče zaupati. Ta huda režimska agonija se, skratka, bliža koncu. Kdor v njej išče osebne koristi, si dela škodo. Laž je razkrinkana. Zato v njej kratko malo ni več mogoče vztrajati. Ob vsem tem pa je tudi res, da si bo moral vsakdo, ki bo hotel ta voz potegniti iz blata, zagotoviti oporo v civilni družbi, da bo moral nastopiti zelo odgovorno, z jasno vizijo ter z dobro premišljenim in usklajenim načrtom za sleherni korak v pravo smer.
