Pogosto se operacije odvijajo v sivem območju, kjer so aktivnosti načrtno oblikovane tako, da ne dosežejo praga, ki bi sprožil vojaški odziv. Takšna dvoumnost omogoča izvajanje pritiska na nasprotnika brez tveganja odprte eskalacije konflikta. Posledično države oklevajo z odzivom, saj ni jasno, ali so že prestopile prag vojne. To ustvarja izjemno volatilno varnostno okolje, kjer je vsak korak lahko predmet različnih interpretacij. V hibridni vojni se dogodki pogosto razpršijo v čas in prostor; posamezne akcije so lahko same po sebi nepomembne, skupaj pa predstavljajo koordiniran napad. Odgovor na vprašanje, kdaj je vojna dejansko izbruhnila, postane tako stvar politične interpretacije. Zaradi tega je v hibridni vojni vprašanje začetka vojne praviloma odprto in redko enoznačno. Tudi mednarodno pravo je na preizkušnji, saj so mnoge dejavnosti na meji dovoljenega ali celo onkraj jasnih norm. Prizadete države se pogosto znajdejo v pravnem vakuumu, kjer ni jasno, katera pravila veljajo, kdo je odgovoren in kako legitimno ukrepati. Zamegljen prag, namerna dvoumnost in razpršenost aktivnosti omogočajo pritisk, ki ne sproža jasne vojaške reakcije zaradi neodločnosti in počasnosti institucionalnih odzivov.
Rusi krepijo protievropsko hibridno vojno
Butalci Frana Milčinskega so se branili Turkov tako, da so na vhod v Butale postavili opozorilno tablo z napisom: »Turkom vstop prepovedan!« Potem so obrambo še zaostrili. Opozorilo so najprej popravili na »vstop strogo prepovedan«, na koncu pa na »vstop najstrožje prepovedan«. Podobna je najnovejša evropska reakcija na množični ruski napad z rojem slepilnih dronov iz Belorusije na Poljsko. Evropske politike so tekmovale v tem, katera bo strožje, kaj strožje, najstrožje, obsodila vpad. Previdno so ga imenovali provokacija in se skrbno izogibali imenovanju agresija, da ne bi po nepotrebnem provocirali Rusov, bolj kot ti provocirajo Evropo. Še celo Viktor Orban se je pridružil obsodbi prijatelja Putina. Na drugi strani Atlantika je Trumpu, zgovornemu predsedniku ZDA, uspelo izustiti zgolj zagonetno »here we go« – kar koli naj bi to pomenilo. Kitajska, podobno kot ves čas vojne, modro molči. Nihče iz slovenskega političnega vrha (predsednica, premier, zunanja ministrica) ni zaradi »vzornosti« bilateralnih odnosov izkoristil priložnosti, da visokega gosta, kitajskega zunanjega ministra Wang Yija, ki je na uradnem obisku v Sloveniji, pobara, kako se ruska masovna kršitev poljske suverenosti sklada s kitajskim poudarjanjem pomena mednarodnega prava in ozemeljske celovitosti suverenih držav. Naj ga to vprašajo Poljaki, kamor odhaja po obisku v Sloveniji.
Po Putinovem obisku ZDA in Kitajske Evropska unija predstavlja glavno prepreko sklenitvi miru z Ukrajino po njegovem receptu. Zato je ruska protievropska aktivnost okrepljena na vseh frontah hibridne vojne. Njen cilj je prikazati Evropo kot politično in vojaško nekompetentno, da bi lahko uspešno podpirala Ukrajino v njeni osvobodilni vojni proti Rusiji. Rusija je ugotovila, da celo Poljska, ki je najbolj povečala izdatke za obrambo, ni sposobna učinkovite obrambe. Demonstrativni množični napad z neoboroženimi droni (decoy) je šolski primer hibridne vojne, ki skrbno načrtuje bojne aktivnosti pod pragom dejanskega povračilnega vojaškega odgovora. Hkrati pa na tej relativno varni ravni vojskovanja zagotavlja doseganje načrtovanih političnih, propagandnih in psiholoških učinkov operacije. Provokacija je potekala dva dni pred začetkom letošnjih največjih ruskih vojaških manevrov v Belorusiji »Zahod 2025«. Provokativni lažni napad na Poljsko, veliko in pomembno članico zavezništva, je bil zelo verjetno uvodna operacija v kinetično fazo manevra. Vojna strategija uči, da so presenečenje, slepilni manever in zavajanje ključni za začetni uspeh na bojišču. Morda se manevri Zahod sploh niso začeli, ko je bilo napovedano (11. septembra), temveč že dva dni prej z nočno operacijo nad Poljsko. Njen neposredni cilj je bil, da odkrije sistem protizračne obrambe nasprotnika, tako da je aktivirala njegove najbolj sofisticirane elemente. Zares, Poljska in Nato sta za uničenje nizkocenovnih slepilnih dronov uporabila najboljše, kar premoreta v svojem letalskem arzenalu. Po identifikaciji ranljivih točk zahodne protizračne obrambe je v nadaljevanju manevra sledila simulacija zračnega napada na Zahod, s katerim Medvedjev grozi že ves čas vojne v Ukrajini. Izstrelitev raketnega sistema iskander je psihološka operacija, ki potrjuje te strahove.
Butalska varnostna politika
Ruska ocena reakcije Evrope, tako politične kot vojaške, je bila stoodstotno pravilna. EU in Nato sta ravnala natančno tako, kot je predvidel Putin. Evropa se je v tej operaciji osmešila, na kar kažeta tudi popolna ruska ignoranca in zanikanje incidenta na vseh ravneh, vse do varnostnega sveta ZN. Kot v posmeh so provokacijo po nekaj dneh ponovili še nad Romunijo. Tam je ruski dron taval v romunskem zračnem prostoru slabo uro, preden se je vrnil čez mejo v Ukrajino. Romuni so ga preganjali s parom lovcev F-16, vendar jim ga ni uspelo sestreliti, ker je »letel prenizko«. Nato je šele po teh incidentih ugotovil, da potrebuje novo »Vzhodno stražo«, ki bo vključevala protidronsko obrambo. Provokaciji v Poljski in Romuniji sta še enkrat dokazali, da Evropa razen verbalizma sklicevanja na mednarodno pravo, red in moralnost ne premore politične odločnosti, da bi svojo mehko moč (če ta sploh obstaja) pretopila v trdo, kadar čas in okoliščine to zahtevajo. Ameriški varnostni analitik Robert Kegan gre v svoji kritiki celo tako daleč, da ponesrečen Natov odgovor (politični in vojaški) imenuje »začetek konca Nata« (Atlantic, 10. septembra). Putin je s to provokacijo dobil potrditev, da Nato ne deluje več, saj ZDA ne stojijo več čvrsto celo za obrambo svoje najbolj lojalne nove članice – Poljske. S tem je še korak bližje svojemu najbolj ambicioznemu dolgoročnemu cilju – notranjemu uničenju Nata brez vojaških sredstev.
Predstavljajte si, da bi namesto pisanja protestov zoper vojno provokacijo v butalski maniri Nato sprejel odločitev v realnem času za povračilni protinapad z neoboroženimi droni na območje koncentracije ruskih in beloruskih oboroženih sil, sodelujočih v manevru Zahod. Sem vojni hujskač, ki izziva Ruse in vseevropsko vojno? Ne, nisem. Hočem le pokazati, kako prepričani so Rusi, kakšen slabič je Evropa, ki si ne upa odgovoriti na isti način in na isti ravni, kot sami uporabljajo silo grožnje. Dokler se ne bomo otresli lastnih strahov in inhibicij, Evropi ne bo pomagalo nobeno orožje. Ne le da ne bo sposobna varovati svoje suverenosti in ozemeljske celovitosti, z butalsko varnostno politiko najstrožjih prepovedi in protestov bo ostala tudi pred vrati svoje namišljene globalne verodostojnosti in pomembnosti.
*Hibridna vojna
Doktrina hibridne vojne se je razvila kot odziv na spreminjajoči se karakter sodobnih konfliktov, kjer se prepletajo klasične vojaške metode, asimetrično delovanje, informacijske operacije in kibernetski napadi. Koncept vključuje uporabo različnih sredstev moči – vojaških, političnih, ekonomskih, informacijskih in tehnoloških. Ameriški marinski polkovnik Frank G. Hoffman velja za enega najpomembnejših teoretikov hibridnega vojskovanja. Leta 2007 je v delu Conflict in the 21st Century: The Rise of Hybrid Wars podrobno opisal koncept in predstavil, kako sodobne sile kombinirajo konvencionalne in nekonvencionalne oblike bojevanja. General Valerij Gerasimov, načelnik ruskega generalštaba, je avtor Gerasimovove doktrine (2013), ki poudarja pomen nekonvencionalnih, informacijskih in asimetričnih pristopov pri doseganju strateških ciljev in s katero je bistveno moderniziral rusko razumevanje vojskovanja. Polkovnika Qiao Liang in Wang Xiangsui (1999) sta uvedla koncept »vojskovanja brez omejitev« v kitajsko strategijo. Meja med vojno in mirom se zabriše, orodja moči se razprostirajo od vojaških operacij do ekonomske prisile, kibernetskih napadov, vpliva na medije, diplomacije ter delovanja v sferi kulture in izobraževanja.
