Tako sem nekje v začetku druge polovice osemdesetih let v prvem nadstropju loške Name iz nje potegnil kaseto Rum Sodomy & the Lash skupine The Pogues. Ne povsem na slepo, saj je skladba Dirty Old Town imela kar solidno radijsko rotacijo, kaj več o skupini pa tudi nisem vedel. Tudi tega (še) ne, da se samo nadstropje višje redno srečujejo klasične podobe iz njihovih pesmi: lokalni zapiteži, klasični in neklasični luzerji, fizikalci vseh oblik, akademiki, profesorji in tisti, ki šole niso vzeli najbolj zares. Bife Nama je imel namreč ob šanku postrojene posebneže, ki so štrleli iz libreta in načina življenja članov skupine The Pogues, ki so ravno s ploščo Rum Sodomy & the Lash napovedali svojo prihodnost. Tržno, umetniško in značajsko neprilagojeno.
Jig ali pogo? Razlike ni!
Tega seveda ni bilo mogoče napovedati, niti predvidevati, ko je album avgusta 1985 izšel. The Pogues so bili namreč preveč samosvoji, da bi jih privlačilo kaj več kot dobra zabava, podžgana z duhom, ki je leta 1976 ušel iz steklenice. To je seveda samo zunanji okvir, saj so člani skupine na čelu z »večjim od življenja« Shanom MacGowanom s svojim punkoidnim folkom šli precej dlje in globlje od povprečnih obujevalcev in poživljevalcev ljudske glasbene tradicije v svetovnem, ne samo lokalnem merilu. Ki so svoje izumetničene nečednosti radi skrili celo v vse stereotipe, ki jih je naplavil novi val in z njim vedno večje zanimanje za etnomotive v službi mainstreama.
