Eden takšnih je bil tudi bife Šumi nasproti Drame. Svoj zapis o tem »shajališču umetnikov, igralcev, hipijev, boemov, otrok funkcionarjev in posebnežev vseh vrst« sklene takole: »Stavbo, v kateri je bil Šumi, so podrli leta 2006. Danes ni tam nič.«
Zame je bil in ostal ključen njen zadnji stavek, s katerim je zaprla poglavje o tem bifeju, ki je bil brez dvoma veliko več kot le gostinski obrat s prodajalno bombonov. Četudi je kasneje na istem mestu zrasel neki novi Šumi, tam dejansko ni ničesar več. Ker ni duše, človeške duše, da se razumemo. In ni še enega mesta, drugega mesta iz neke pesmi Milana Jesiha, enega rednih članov posadke te vesele podmornice. Torej ni ljudi, ki so tja zahajali frekventno, tako kot so frekventno mimo vozili avtobusi iz centra. »Avtobusi iz centra vozijo lutke. Ne vejo, kam grejo, predmestja so vsa enaka. Turisti majo foto in slikajo u barvah. In tam se ne vid, da so lutke brez barve. Da nimajo nobenega, so sami okvirji.« Tako je v časih, ko je Šumi še lovil svojo zadnjo generacijo ljubljanskih boemov, v svojem besedilu za komad Avtobusi zapisal pesnik in član ljubljanske pank skupine Grupa 92 Matej Sršen. Otrok iz prihodnosti je nehote ali hote napovedal usodo mesta in vseh nas, ki nam iz teh okvirov še ni uspelo pobegniti.
Nekaj podobnega velja za Vitomila Zupana, enega največjih Ljubljančanov, ki nima nikakršnega obeležja v mestu, kjer je živel, pisal in se boril; na hrbtni strani njegove opeke iz pesmi (tako sem namreč ljubkovalno poimenoval njegovo zbirko Pesmi s »prostosti«) je pesem, ki jo je izbrala Ifigenija Simonović in je lahko tudi opomin Ljubljani, kakršna je danes.
