Nisem vedel, da so zakon spremenili: Hrvaški je primanjkovalo za vojsko sposobnih mož, tako da v naši enoti niso bili samo starejši od šestdeset let, ampak tudi večja skupina Nepalcev, dostavljalcev Wolta, pa celo dva zidarja iz Bangladeša.
Po urjenju smo prevzeli uniforme in orožje, nekega jutra pa so nas strpali v kombije. Sploh nam niso povedali, kam točno gremo, rekli so samo, da se je začelo, da je sovražnik napadel Istro in da Domovina kliče. Eden od teh Nepalcev je poskušal biti duhovit, bil je navdušen, ko je slišal, da Domovina kliče, in je navihano pripomnil, da bi šel on v Domovino raje z letalom, ker s kamionom čez Istro do Nepala ne bo prišel pred novim letom, toda narednik – neki ogromni, tetovirani tip iz Sinja – ga je brez besed oklofutal. Nihče ni niti muksnil. Pozneje smo izvedeli, da je duhoviti Nepalec dobil mesec dni pripora in premestitev v kazenski vod, ki je pristal nekje na Lastovu.
