Celota se nam priročno zgosti v obvladljivo množico, točka pa se nam razrahlja v potovalni trajektorij, nas osvobodi sile kopnega. Tako dejansko z isto gesto, ko odrinemo od celine, hkrati dobimo iluzijo, da smo del celote še več, da nam je ta celota v celoti razvidna in obvladljiva (lahko jo prehodimo, se povzpnemo do kapitanskega mostu in spustimo v podpalubje). Subjekt torej na takem trajektu dobi iluzijo, da obvladuje objekte. Problem nastopi, ko se taka barka zabije, fantazmatska tvorba pa razbije saj se tedaj z vso brutalnostjo izkaže, da sta tako popolno obvladovanje družbe kakor popolna razvidnost strukture ravno največji fantazmi!

In natanko to se je zgodilo s Titanikom: že na samem začetku, na dobesedno prvi plovbi, se je razbila fantazmatska podoba 20. stoletja in urejene, strukturirane družbe, v kateri bi se vsak potnik pridno držal svoje kabine in ne šaril preveč po lestvici (razredov), "orkester pa bi igral dalje". Ta "sprevid" realne katastrofe, ki je o polomu svoje dobe povedala vsaj toliko, kot je o spremenjeni družbeni strukturi in njenih novih notranjih protislovjih povedal 11. september, je bilo zato seveda treba prekriti z vsakovrstnimi pop-kulturnimi tvorbami, od ljubezenskih žajfnic prek solzavih popevk do dokumentarnih potopov. Če pogledate pop-zgodovino 20. stoletja, katere drobci so objavljeni tudi na sosednjih straneh, boste opazili, da je stoletje več kot odlično zakrilo to svojo katastrofo. Še več, iz podob lastne katastrofe je kapitalizmu uspelo skovati nove dobičke (najbolj gledan film vseh časov), strup pa prodati kot zdravilo: ko na primer v filmu Pravzaprav ljubezen vdovec sinu pomaga pregnati (ljubezensko) depresiven dan, si rutinsko zavrtita - Titanik! Seveda to počneta zaradi katarzičnega učinka ljubezenske zgodbe, a s tem ravno reducirata morasto razsežnost fantazmatske barke kapitalizma na sanjski "love boat".

A Titanik pač ni ladja ljubezni. Prej je kombinacija Noetove barke in ladje norcev. Včasih so, kot nas uči Foucault, iz renesančnih mestnih državic na ladjo, imenovano stultifera navis, izločali norce, da so blodili okrog po širnih morjih. V primeru Titanika se je vladajoči družbeni (raz)red odločil kar sam vkrcati nanjo, z dvojno megalomansko, titansko ambicijo: ne le izdelati največjo ladjo vseh časov, ampak nanjo kot na Noetovo barko po parih zložiti tudi predstavnike vseh razredov kot bi družbene razrede lahko obravnavali kot živalske vrste in jih parili za razplod po potopu. Tudi če gre svet v maloro na tej ladji bomo preživeli in se fino imeli. Zvijačnost uma zgodovine je v tem, da se je pripetilo ravno obratno: osvobodilni pohod na "Novi svet" (gotovo se spomnite Fabrizia, ki DiCapriu z ladijskega premca kriči: "Že vidim Kip svobode. Zelo majhen je.") je namesto osvajanja novih teritorijev, surovin in blag končal ravno ob trčenju z ledeno-kruto realnostjo komaj vidnega, zapovrh pa še nepredvidljivo premikajočega se, nomadskega podvodnega teritorija, pravega "podvodnega podzemlja".

Zato ni bil vrh ledene gore kriv za katastrofo, ampak je bila sama nesreča le vrh ledene gore bistveno težje katastrofe, ki se ji reče v temelju nepravična družba. Kar torej v Titanikovi zgodbi zares fascinira, ni dejstvo, da je orkester igral dalje, ampak to, da se je bleščeča ladja soočila s čisto odprtostjo situacije, z daljo (kakor bi lahko prevedli, kadar Francozi rečejo, da gredo na odprto morje: en large): da se na neki točki ni več mogla pomikati naprej, ampak je šlo le še navzdol. Ta prelom vidimo v filmu dvakrat: najprej računalniško simuliran pred očmi preživele, nato pa še "v živo", skupaj z njo. Kako drugače so videti ladijski prekati, kabine in razredi, ki so še malo prej tako sistematično odslikavali družbene razrede, ko se ladja enkrat postavi pokonci in začne toniti! Šele v takih trenutkih preloma zares vznikne človeška univerzalnost: šele v diskontinuiteti zgodovine, ob njenih brodolomih, se izkaže tista etična razsežnost, ki je v težkih časih krize lahko edini vir navdušenja in upanja, ali kot ji pravi ameriška politična zgodovinarka Susan Buck-Morss, "podzemne solidarnosti". V celi Titanikovi zgodbi nas torej ne radosti toliko dejstvo, da je junakinja preživela (saj, kot je v svoji analizi Cameronovega filma prodorno pokazal Slavoj Žižek, je za to njeno prerojeno samo-podobo DiCaprio žrtvoval življenje, zaradi česar sta lahko združena le v fantazmatskem, vampirskem balu tik pred špico) temveč nas veliko bolj navdušuje upanje, da še tako velika nepravična ladja slejkoprej naleti na svojo skalo. Ali kot bi rekel francoski urbanist in teoretik hitrosti Paul Virilio: iznajdba ladje po definiciji pomeni tudi iznajdbo brodoloma!

Ključno je, kdo se je iz tega brodoloma največ naučil, vladajoči ali vladani? Lekcija je namreč kristalno jasna: če se pustite parati po boku, boste slej ko prej pristali v mrzli globočini. Le če se z vrhom ledene gore soočite frontalno, imate možnost preživetja.