Napoved zapore politične meje z Evropo se je zgodila državi, ki je konec osemdesetih let prva podrla železno zaveso in čez svoje meje spustila množice prebežnikov iz Vzhodne Nemčije. To dejanje je bilo začetek padca berlinskega zidu. Pred dvajsetimi leti je bila Madžarska najbolj pogumna in najbolj svobodna država v sovjetskem imperiju.

"Kaj se je zgodilo vam Madžarom?" sem vprašal Makaia.

"Mene so na primer decembra vrgli iz službe," je odgovoril z monotonim glasom prebivalcev velike ravnine južno od Budimpešte. Tolaži ga dejstvo, da so skupaj z njim vrgli iz službe še tisoč zaposlenih. Štiristo z radia in šeststo s televizije.

"Kaj si pa naredil?"

"Opravljal sem svoje delo. Na internetni strani radia sem imel rubriko aktualne novice, kjer sem objavljal stvari, ki jih radio ni predvajal. Odkril sem, da je novi zakon o medijih uvedel novost. Glavni urednik ima nad seboj še neke ljudi. Rekli so mi, da je na internetnih straneh preveč aktualnih novic. 'Saj zato imam rubriko aktualne novice,' sem odgovoril. Najprej so ukinili rubriko in potem še mene. Nadomestili so nas ljudje, ki sledijo patriotski liniji."

Brez resentimenta, kot bi govoril o naravnih pojavih. Zanimalo me je, kako je prišlo do tega.

Odgovoril je, da sta Viktor Orban in njegova stranka Fidesz leta 2010 na volitvah triumfirala. Z nekaj več kot petdesetimi odstotki volilnih glasov so dobili več kot dve tretjini parlamenta. V triumfu so šli v parlament in se prijeli za roke. Ugotovili so, da jih je res veliko. Sklenili so, da njihova oblast nima meja.

"Začeli so uporabljati neomejeno oblast in šli v popolno spremembo državne ureditve. Po pol leta je to že bila neka druga Madžarska. Medtem ko so pisali novo ustavo, so staro spreminjali enkrat na teden. Razumeli so jo kot periodični tisk, ki izide enkrat na teden."

Staro ustavno sodišče je nekatere zakone zavrnilo kot neustavne. Petnajst minut po razsodbi je vodja poslanske skupine Fidesza sklical tiskovno konferenco. Napovedal je, da bodo naslednji teden spremenili ustavo tako, da ustavno sodišče ne bo moglo razpravljati o vseh zakonih. To so naredili.

"Ustavno sodišče ne more več razpravljati o zakonih o proračunu. Na ustavno sodišče se tudi ne more obrniti kdorkoli, ampak samo tisti, ki se ga zakon tiče. Ombudsman se ne more obrniti na ustavno sodišče. Poslanci se lahko, vendar je številka postavljena tako visoko, da je opozicija ne more doseči. Hkrati so zamenjali ustavne sodnike in jih zapolnili s strankarskimi kadri in zavezniki. Ustavni sodnik je postal parlamentarec kmečke stranke, ki se je javno zavzemal za ukinitev ustavnega sodišča. Predsednika madžarskega olimpijskega komiteja Pála Schmitta so v parlamentu izvolili za predsednika države. Parlament je v enem letu sprejel 360 zakonov. Schmitt je podpisal vse. To se nam je zgodilo."

Kot v sedemdesetih letih

Absolutna oblast ima hitre učinke. Pod stekleno zgradbo televizije sta na plastičnih stolih zavita v spalne vreče sedela nekdanji urednik televizijske zunanjepolitične redakcije Balazs Nagy Navarro in novinarka Aranka Szavuly. Pred glavnim vhodom televizije sta gladovno stavkala od 10. decembra.

"Kaj se je zgodilo vama?" sem vprašal.

Povedala sta zgodbo o nekdanjem predsedniku vrhovnega sodišča Zoltanu Lomniciju. Ker je bil neprijeten oblastem, je novo politično vodstvo televizije izdalo ukaz, da se ne sme nikoli več pojaviti na ekranu. Direktivo so uredniki vestno izpolnili. Lomnicija ni nikoli več nihče nič vprašal, za televizijske kamere ni več obstajal. Potem so ga fizično izbrisali. Po naključju se je pojavil na posnetku, na katerem so intervjuvali nekoga drugega. Stal je v ozadju. Pri montaži so njegov obraz elektronsko zabrisali, da je bil neprepoznaven.

"Naš sindikat je zahteval preiskavo," je rekla Aranka Szavuly, ki je podpredsednica neodvisnega sindikata televizijskih novinarjev. "Nastal je velik škandal. Namesto temeljite preiskave so skušali zadevo pomesti pod preprogo. Ravnali so tako, kot so v diktaturi v šestdesetih in sedemdesetih letih delali na partijski televiziji. Priznali so napako in kaznovali tri ljudi, ki so imeli zelo malo odgovornosti za takšno ravnanje. Najprej so hoteli okriviti montažerja. Niso pa se hoteli dotakniti najbolj odgovornih v informativnem programu, ki so prekršili vse profesionalne standarde."

Balazs Navarro je rekel, da se je njemu problem zazdel vreden resne akcije. "Ni šlo samo za Lomnicija. Filtrirajo informacije in ponarejajo poročila. Sindikat je zahteval razkritje uredniških navodil in njihovega političnega ozadja. Sam sem se kot predsednik sindikata 10. decembra odločil za gladovno stavko. Najprej se mi je pridružila kolegica Aranka Szavuly, potem pa še trije novinarji in producenti. Vodstvo televizije se je ustrašilo. Odpustili so enega urednika in premestili novinarja, ki je flagrantno manipuliral poročilo o obisku voditelja evropske stranke zelenih Daniela Cohn-Bendita na Madžarskem. Prikazali so ga kot pedofila.

Mi pravimo, da je premestitev nekaj ljudi zgolj kozmetika. Nadaljujemo z gladovno stavko in zahtevamo temeljite sankcije proti vrhu televizije. Hočemo, da se odstranijo manipulatorji, ki propagando ponujajo kot informacije. Problem niso novinarji, ki izpolnjujejo direktive, ampak politični nameščenci, ki kot propagandisti opravljajo delo urednikov. Javnost zaradi tega iz javnih medijev dobiva popolnoma izkrivljeno podobo madžarske resničnosti. Zahtevamo tudi vrnitev frekvence zasebni radijski postaji Klub radio, ki so jo ukinili, ker se ni podrejala cenzuri."

Gladovna stavka pred televizijo je sprožila razpravo o demontiranju demokratičnih institucij države. Stavkajoči so v nekaj tednih okrog sebe zbrali ljudi, ki se jim krčenje prostorov svobode ne zdi samoumevno. Na cesti so bili parkirane tri počitniške prikolice civilnih organizacij, ki so prišle izrazit podporo. Nad eno je plapolala zastava Solidarnosti, poljskega sindikalnega gibanja iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Drugega januarja so ob sprejemanju nove ustave pred Opero pripeljali vsaj trideset tisoč ljudi. Rekli so, da je sedež Solidarnosti na ulici Kerepesi v središču mesta, njihov voditelj pa je Peter Konya.

Oficir in sindikalist

Na ulici Kerepesi se mi je zazdelo, da je prišlo do nesporazuma. Na vratih bele zgradbe je pisalo, da je tam sedež sindikata profesionalnih pripadnikov madžarskih oboroženih sil. Peter Konya je imel na kratko postrižene lase in držo pripadnika padalskih enot. Predstavil se je kot oficir s petindvajsetletnim stažem in do nedavnega predsednik sindikata vojaških uslužbencev. S tem profilom bi moral biti zaveznik vlade, v resnici pa je eden njenih najbolj učinkovitih kritikov. Orban je naredil napako. Med prvimi neortodoksnimi ekonomskimi ukrepi vlade je bila ukinitev beneficiranega delovnega staža za pripadnike vojske in policije. Pokojnine, ki jih prejemajo, je prekvalificiral v osebni dohodek in jih obdavčil.

"Bili smo presenečeni, da smo prvi na udaru prav mi," je rekel Konya. Dialog med socialnimi partnerji je bil v trenutku zamrznjen. Z oblastmi nimajo več nobenih kontaktov.

"Ko smo videli, kaj nameravajo, smo se povezali s podobnimi panožnimi sindikati," je Konya začel pripovedovati svojo presenetljivo zgodbo.

"Organizirali smo več demonstracij profesionalnih vojakov, policistov, zaporniških paznikov in gasilcev. Vlada je zavajala javnost, da bo sprememba pokojninske zakonodaje prizadela samo naše privilegije, ki da so nesprejemljiv ostanek socializma. Bilo pa je jasno, da bodo prizadeli tudi rudarje in vse poklice z beneficiranim delovnim stažem. Hkrati je postalo očitno, da smo priča razgradnji demokratičnih institucij države in da hočejo za začetek delavcem vzeti pravico do stavke. Stavka je ena temeljnih pravic zaposlenih. Spremenili so zakon o stavkah, tako da je danes skoraj vsaka stavka protizakonita. Stavka je možna samo, če se delodajalec in zaposleni dogovorijo o stavkovnih pogojih in količini opravljenega dela med stavko. Delodajalci se nikoli ne strinjajo, sodišče vsako stavko razglasi za nezakonito."

Vprašal sem ga, kako se je vojaški sindikalist našel skupaj z novinarji, ki gladovno stavkajo, in pred televizijo postavil prikolico s svojo zastavo.

"Vsi, ki se organizirano uprejo krčenju pravic, so naši zavezniki. Zakon o medijih je ukinil svobodo tiska. Pod nadzor niso postavili samo državnih medijev, ampak tudi zasebne postaje. Novinarski sindikat se je uprl in takoj smo jih podprli. Upira se zelo malo ljudi. Sindikati ne znajo oblikovati ustreznega odgovora na vpletanje politike v sfero dela in zakonsko regulativo dela. Bojijo se imeti politična stališča. Zato smo ustanovili gibanje Solidarnost, v katerem ni organizacij, ampak posamezniki. Že junija nam je uspelo združiti naše in civilne sindikate s civilnimi organizacijami v skupno iniciativo demonstracij, kjer smo najavili ustanovitev gibanja Solidarnost. Oktobra smo pred radio pripeljali pet tisoč ljudi. Ob novem letu nas je bilo pred Opero več deset tisoč."

Čez poletje so začeli s samostojnimi nepovezanimi protesti. Demonstracije pred Opero so bile nekaj drugega. Na predlog Solidarnosti so se tam združile civilne organizacije in opozicijske stranke in prvič skupaj nastopile proti vladi.

"To je pomembno, ker je Fidesz izpeljal spremembe volilnega zakona," je rekel Konya. "Proti njim je mogoče nastopiti samo z zelo široko narodno fronto. Na stran bomo morali dati vsa nesoglasja med opozicijskimi strankami in civilnimi organizacijami. Potrebujemo zelo močno solidarnostno gibanje in množično legitimacijo, da politiko prisilimo v skupen nastop. Rehabilitirati je treba politiko, ker sedaj velja za umazan prevarantski poklic. To, kar se dogaja, ni šala. Ponuditi moramo alternativo režimu in ponovno izgradnjo demokratičnih institucij."

Razvita ekonomija? Ha, ha.

V kavarni Starbucks pri veleblagovnici Mamut sem srečal ekonomista Zoltána Pogátsa, ki predava ekonomijo na prestižni univerzi Corvinus. V eni roki je držal pollitrski lonec kave, v drugi računalnik, Starbucks pa je uporabljal kot svoj kabinet. Vprašal sem ga, kako lahko v razviti ekonomiji v Evropski uniji politični boji potekajo na tako elementarni ravni, vodijo pa jih iz počitniških prikolic in vojaškega sindikata.

"V razviti ekonomiji?" se je široko zakrohotal. Potem je rekel, da ni to nič posebnega. Madžarska je afriška država tako kot Uganda. Čudno se zdi samo zato, ker so njeni prebivalci beli in ker je po naključju na evropskem kontinentu. Celo Vzhodno Evropo čaka isto.

"Madžarska je tipičen primer nerazvite srednjeevropske ekonomije, le da je najbolj ekstremna," je začel kratko predavanje.

"Podobne reči se dogajajo v drugih srednjeevropskih državah. Sistematično gremo v smeri nerazvoja. Imamo model, ki ne deluje. Poglejte podatke. Nizka stopnja zaposlenosti, delovna mesta za nekvalificirane, nizke plače, nenehna davčna neuravnoteženost. Srednja Evropa ne dohaja razvitih držav. Ostaja na mestu. To je ekonomija nizke dodane vrednosti, ki temelji na reeksportu v Zahodno Evropo. Tega si ni izmislil Viktor Orban. Vse vlade od leta 1990 vključno z njegovo prvo vlado so počele isto.

Zaradi prostega pretoka kapitala so v državo lahko pripeljali kapital mednarodnih korporacij in zaposlili ceneno delovno silo. Država je korporacijam ponudila nizke davke in šibke sindikate. Idealen položaj za investitorje. Država jim je ponudila še subvencije, zato da so delavci tukaj sestavljali blago iz uvoženih delov in proizvedli minimalno dodano vrednost. Sem so drli kot Donava. Zaradi svobodnega pretoka blaga so sestavljene izdelke izvozili nazaj v Zahodno Evropo. To je slepa ulica. S tem modelom nikoli ne boste dosegli razvitih držav, ker za sestavljanje avtomobilov in igračk ne potrebujete inženirjev v razvojnih oddelkih, ampak poceni delovno silo s ceste. Soočamo se z dejstvom, da smo nerazvita družba z nerazvito ekonomijo in šibko demokratično tradicijo. Od tod vsi naši problemi. Orban je ta položaj samo spretno izrabil, da je ustvaril monolitno oblast v šibki družbi."

Položaj je zahteval kratek akademski in politični premislek. Stopil sem do Pétra Balázsa, ki je zdaj direktor centra za študije evropske širitve na Srednjeevropski univerzi. Pred tem je bil veleposlanik Madžarske pri EU in zunanji minister.

Vprašal sem ga, ali je Madžarska tragični otok ali razvojni model.

"Ste kdaj slišali za zwischenraum?"

Priznal sem, da se mi ne sanja, kaj bi to lahko bilo.

"Tako Nemci pravijo deželam med Nemčijo in Rusijo. Na tem ozemlju imamo dve paralelni politični tradiciji. Ena zagovarja prilagoditev zahodnim tradicijam integrirane suverenosti. To danes predstavlja EU. Na drugi strani je tradicija nacionalističnega konservativizma in izolacije. Na Madžarskem sta obe tradiciji enako močni. Na eni strani si želimo hitre zahodnjaške modernizacije in hočemo biti odprta družba kot Danska. Na drugi strani so močan nacionalizem in tradicionalizem, ksenofobija in homofobija, ki lahko gredo v najhujše ekstreme. Tradiciji se medsebojno izključujeta. Vsaka lahko vlada samo sama. Zaradi našega posebnega volilnega sistema je Viktor Orban, ki je radikalni nacionalist, dobil v roke vso oblast. Odločil se je, da lahko vlada sam in da ne potrebuje nobenega partnerja. Lahko vlada brez opozicije, ker je ne bo nikoli vprašal niti za mnenje. Ga ne zanima."

S tem je sprožil politični proces strankarske polastitve celotne države. Ukinil je vse navzkrižne kontrolne mehanizme demokratične ureditve. Podredil si je medije, ustavno sodišče, proračunsko komisijo, sindikate in centralno banko.

"Na sedež predsednika države je postavil svojo lutko. En politični center kadrovsko nadzoruje vse institucije države brez vsakršnega nadzora."

Izpeljal je hermetično zaprto centralizacijo politične moči. Ena stranka namešča vse ljudi od predsednika države do njegovega vratarja. Z zakonom jih namešča za šest ali devet let. Orban postopa tako kot arabski šejki ali afriške države z zlatimi rudniki. Problem je, ker nima niti velikih zalog nafte niti zlatih rudnikov. To ga je spravilo v stisko.

"Takšnega sistema ne more financirati brez zunanje pomoči. Potrebuje EU in IMF, da financira državo, ki je do vratu zadolžena in nima s čim odplačevati kreditov. Evropa je pripravljena pomagati. Tako je vsaj kazalo. Vendar so zakoni, ki jih sprejema njegov parlament, pogosto v nasprotju z določili evropske zakonodaje. EU mu grozi s sankcijami, če ne spremeni zakonodaje. Vlada je med dvema ognjema. Lahko izgubi obraz pred lastnimi volilci in zamenja politiko ali pa gre v izolacijo države in bankrotira državo."

V majhnem kabinetu v šestem nadstropju univerze, ki zavzema en cel mestni blok v središču Budimpešte, je čakal na odločitev iz Bruslja. Zdelo se je, da se EU to pot ne bo samo igrala z besedami, ampak bo uporabila finančne instrumente. Kako bo madžarski premier reagiral?

"Veste," je rekel Balázs, "Orban se vam morda zdi vulgaren grobijan, vendar je zelo spreten in vztrajen politik. Od vseh reči na svetu najbolj ljubi konflikte. Predstavlja se kot ulični bojevnik, ki zmaga v vseh bitkah. Rad ima konfrontacijo na odprtem. To veste, da je odličen nogometaš? Sijajno igra nogomet. Sedaj je postal počasen, ker je malo bolj težak pod boki. Kot premier pač dobro je. Politiko pa še vedno razume kot nogomet. Na igrišču sta dve ekipi. Ena v rdečih, druga v črnih dresih. Zmaga lahko samo njegova ekipa v črnih dresih. Če ne drugače, s kazenskimi streli. Ni kompromisov. Ni pogajanj. Velja samo zmaga. Je odličen v opoziciji in zanič na oblasti. Zdaj je v opoziciji do Evrope. Trdo bo igral do konca."

Vabljiva past Evropske unije

Madžarska je imela po letu 1990 dva talentirana politika, ki sta s politiko oba obogatela. Viktor Orban je zmerno bogat konservativec, Ferenc Gyurcsány je socialistični milijonar. Pred Orbanom je bil premier Gyurcsány, ki je socialistično stranko na zadnjih volitvah vrgel pod avtobus. Sedaj se je ločil od socialistov in ima v prelepi neogotski stavbi madžarskega parlamenta skupino desetih poslancev, ki obupano iščejo smisel življenja. Orban jih ima 263.

Ferenc Gyurcsány ima zanimiv problem. Nikoli več ne bo zmagal na volitvah.

"Orban je napisal nov volilni zakon," je svoj položaj opisal Gyurcsány. "Oblikoval ga je tako, da bo imel Fidesz večino tudi, če na naslednjih volitvah ne bo dobil večine glasov. Volilna okrožja in štetje glasov so oblikovali tako, da bi morala katerakoli opozicijska stranka za vsakega kandidata dobiti deset odstotkov več glasov od Fidesza, če bi hotela, da je izvoljen. Oblast lahko obdržijo tudi, če bo večina ljudi glasovala proti njim. Ker je demokratična opozicija fragmentirana, nimamo možnosti. Morali se bomo združiti in postaviti enega skupnega kandidata v vsakem okrožju, če hočemo imeti vsaj teoretično možnost za zmago. Ne bo enostavno."

Tako kot mnogi drugi liberalni Madžari se tudi Gyurcsány zanaša na Evropo.

"Samo Evropska unija lahko s finančnimi ukrepi Orbana prisilili v spremembo politike. To je zanj edina velika nevarnost, ker ga bodo njegovi ljudje imeli za izdajalca. Ujel se je v past. Če se upre Evropi, bo ostal brez proračuna in bo izgubil denar iz evropskih skladov. Če se podredi, bo izgubil stranko. Srečo ima, ker smo opozicijske stranke neenotne in zbegane, družba pa šibka. Madžarski pa v vsakem primeru grozi obdobje velike nestabilnosti. Potrebujemo veliko dramo, preden nam bo vsem jasno, da je naša demokratična tradicija šibka in da lahko demokracijo tudi zavozimo. Šele drama nas prepriča, da to ni bila modra ideja. Ne smete pozabiti, da ima neonacistična stranka Jobbik milijon volilcev in sedeminštirideset poslancev v parlamentu. To je zdaj osmina volilnega telesa. Orbanovi volilci se lahko obrnejo na levo ali pa na naslednjih volitvah podprejo Jobbik. Neonacisti sedaj niso v vladi, so pa njeni zavezniki na ulici."

Izstopimo iz EU

Ulica je bila tisti dan Káplarjeva ulica, kjer je predstavništvo Evropske unije. Pred njo je bilo tri ali štiri tisoč ljudi v črnih uniformah, nacionalnih nošah in motorističnih jopičih.

"Kje so sedaj junaki, ki bi si upali reči, da je EU za Madžarsko dobra? Ali je tukaj kdo dobil kaj dobrega od EU?" je na odru kričal predsednik stranke Jobbik Gabor Vona.

Dvignilo se je tisoč zastav.

"Nihče!" je odvrnila množica. Vona je z zadoščenjem povedal, da je on vodil kampanjo proti EU že leta 2003, preden je to postalo popularno.

"Nismo tukaj, da bi branili vlado Viktorja Orbana. Hočemo pa pokazati, da ulica ne pripada ne socialistom ne liberalcem ali Gyurczanyu. Njim sporočam, da bomo na naslednjih njihovih demonstracijah prisotni tudi mi. Vrnili smo se na ulice. Evropski uniji ne bomo prepustili naše države in naše suverenosti. Zahtevamo izstop iz Evropske unije. Naj vsaka stranka vodi kampanjo in o tem na referendumu odloči narod."

V Budimpešti pravijo, da Fidesz izreče prvi del stavka, Jobbik pa ga dokonča.

Medtem ko je Vona rogovilil na odru, sem pod njegovimi nogami podpredsednika stranke vprašal, ali resno mislijo. Dr. Gyüre Csaba je poslanec Jobbika in eden od ustanoviteljev stranke.

"Seveda resno mislimo," je odgovoril. "Iz EU je treba izstopiti, preden sama razpade in se zvrne na nas. V resnici ni bilo nobene resne razprave, ali je to za Madžarsko res dobro. Madžari niso vedeli, v kaj se spuščajo. Mi smo vedeli. Zdaj se je pokazalo, kaj članstvo v EU zares pomeni in kaj nam je članstvo prineslo. Pokazale so se vse hibe, finančna odvisnost in diktat. Zdaj je treba vprašati Madžare, ali se jim zdi pametno biti še naprej član ali oditi na svoje. Madžarska je dobila ultimat od EU, kako naj uredi državo, spremeni zakone in ustavo. Z ultimatom Madžarska izgublja suverenost in mislimo, da je to nedopustno mešanje v notranje zadeve naše nacionalne države."

Jobbik ima neonacistično ikonografijo, na podeželju terorizira romsko prebivalstvo, v mestih goji antisemitizem in na paradah pretepa istospolno usmerjene. To je radikalna in militantna stranka. V odnosu do Evrope pa je našla politično govorico, ki se mnogim zdi razumna.

"Unija je nedvomno prišla do svojih meja," je rekel podpredsednik stranke. "Razpad Evrope ni v našem interesu. Ne zavzemamo se za to. Problem je centralistična EU, ne Evropa. Sodelovanje med evropskimi državami je samoumevna in dobra stvar. Vendar mora biti jasno, da je Evropa kontinent samostojnih nacij, ki živijo v suverenih državah. Nikakor pa se ne strinjamo z Evropo kot nadnacionalno federalno državo, podobno Združenim državam Amerike, kjer vsem državam vladajo iz enega glavnega mesta. Mi smo pripravljeni živeti v skupnosti suverenih držav, ki tesno sodelujejo na podlagi jasne zaščite svojih nacionalnih interesov."

Pripomnil sem, da bo to iz Madžarske naredilo ekonomsko šibko državo brez zaveznikov. Pripomba se mu je zdela smešna.

"Kaj, zdaj smo pa močni?" me je pomilovalno pogledal. "Brez evropskih spon bi se lahko odprli na vzhod k Iranu, Turčiji, arabskim državam in Kitajski. Tam so dežele, ki napredujejo in krepijo svojo ekonomsko moč. Zakaj bi vztrajali v družbi držav in ekonomij v krizi samo zato, ker smo enkrat na referendumu rekli da?"

Zvenelo je kot napoved zanimive politike. V teh dneh tudi Evropa ne pušča vtisa močnega kontinenta.

Ogrožena vrsta

Zatekel sem se v Galerijo Haas, kjer me je gospod János Haas opozoril, da obstajajo tudi druge Madžarske.

"Ne bodite prestrogi do Budimpešte," je rekel. "Zdaj mestu res ne kaže dobro. Vendar je to eden od evropskih kulturnih centrov s sijajnimi gledališči in živahno kulturno sceno. Petnajst let smo cveteli. Slikarstvo je živo, ples in glasba tudi. Šele pred petimi, šestimi leti smo začeli nazadovati. Zadnji dve leti pa smo res v veliki krizi."

Prodaja moderno slikarstvo dvajsetega in enaindvajsetega stoletja. Slike stanejo od tisoč do tri tisoč evrov. Včasih se to ni zdel velik denar, sedaj predstavlja bogastvo.

Še vedno ima kupce, večina ljudi pa pride k njemu samo pogledat, kaj je novega na stenah.

"Ne prodajam starin, ki jih bogataši kupujejo za dekoracijo, ampak živo umetnost. To predpostavlja izobrazbo in okus, ki ju najdete v srednjem sloju. Prav srednji sloj pa je v največji krizi. Naše stranke so izobraženi meščani pri štiridesetih. Najbolj ogrožena vrsta v moderni Madžarski. Sedaj se ukvarjajo s preživetjem."

V tej zgodbi je najbolj nenavadno to, da je Budimpešta sofisticirano, gostoljubno in prelepo mesto simpatičnih ljudi.