Tovarna, ki dela samo sebe

Potrebuješ samo znanje. Veliko znanja.

Lepa družba. Ampak mene je zanimal 3D-printer. O teh napravah sem samo bral. Obstajajo tiskalniki, ki omogočajo nekaj neverjetnega. Z interneta snameš tridimenzionalni načrt telovadnih copat in copate doma natisneš na tridimenzionalnem tiskalniku. Potem jih obuješ in greš ven. To je vsaj ideja. Tridimenzionalni printerji so naslednja tehnologija prihodnosti. Bral sem, da sedaj stanejo od sto tisoč evrov naprej, natisniti pa znajo vsaj podplat telovadnih copat.

»Ni čisto tako,« sta me v kotu kontejnerja popravila Anton Kovač in Alen Bubanja. Kazala sta mi tridimenzionalni printer, ki sta ga naredila sama. Naredila tako, kot se danes delajo stvari. Načrte sta snela z interneta, nekatere sestavne dele kupila v trgovskem centru, nekatere pa je natisnil tiskalnik, enak temu, ki sta ga sestavila sama. »Tiskalnik je realizacija ideje iz leta 2004 o stroju, ki lahko izdela samega sebe,« mi je razlagal Alen Bubanja s fakultete za strojništvo. S kolegom o tiskalniku govorita v mešanici slovenščine in tehno pop angleščine. »Temelji na open source tehnologiji. Vse je odprto in dostopno. Prosto dostopni so vsi osnovni načrti in vsi programi, ki ga poganjajo. Ne razvija ga nobeno podjetje, ampak skupnost, ki je povezana na internetu. Od skupnosti, ki ga razvija, dobiš vse zastonj, plačaš pa s svojim prispevkom k razvoju. Kar razviješ, daš na razpolago drugim in postaneš kreativni član skupnosti. Vsi sestavni deli so enostavni in poceni. Razvijalci so izbrali enostaven in poceni način izdelave in jih prosto ponudili vsakomur, ki zna pogledati na internet.«

Kaj pa zna narediti? »Tiskalnik tiska uporabne izdelke iz plastike. Končni produkt lahko uporabljaš v vsakdanjem življenju. Izdela lahko tudi vse plastične dele za kopijo samega sebe. Vsi plastični deli so bili natisnjeni na enakem tiskalniku, kot je ta.«

Anton Kovač je v kontejner prišel iz podjetja za hitro prototipiranje RPS, kjer se ukvarja s podobnimi nemogočimi projekti. S prav neznosno samoumevnostjo je razlagal, da je večino delov za tiskalnik mogoče kupiti v vsaki bolje založeni trgovini z železnino ali naročiti na internetu. »Naš tiskalnik je sestavljen iz standardnih lahko dostopnih industrijskih elementov, od nosilcev do koračnih motorjev in elektronike. Programska oprema pa je zastonj dostopna na internetu. To je oprema, ki jo danes uporabljajo avtomobilska industrija, strojna tehnologija in medicina, dejansko pa je dostopna vsem. Elektronika je poceni, koračni motorji tudi. Potrebuješ samo znanje. Veliko znanja. Na računalniku moraš znati potem svojo idejo modelirati v treh dimenzijah in jo prenesti na printer.«

Rekel je, da bi si fotograf na tiskalniku načelno lahko natisnil nekatere dele svojega fotoaparata in jih tudi uporabljal. Če bi jih seveda znal tridimenzionalno modelirati na računalniku. Ob tridimenzionalnem tiskalniku je stal šivalni stroj s programom za vezenje, ki deluje podobno. Na računalniku narišeš vzorec in ga z nitmi preneseš na platno.

»Razmerja med spoloma so ostala nespremenjena,« je v smehu rekla Meta Štular. »Na tečaju vezenja je bilo devet žensk in en moški. Na tečaju dela s 3D-printerjem devet moških in ena ženska.«

Prostor je zelo majhen, čeprav zaradi prozornih sten niti malo utesnjen. Še vedno ni bilo popolnoma jasno, zakaj tam in tako.

»Imamo 28 kvadratnih metrov,« je pojasnila Urška Jurman. »Rog bo obnovljen. V njem bodo potekale dejavnosti. Prenesli smo jih sem. Pomembno se nam je zdelo, da začnemo z nečim, kar bo nosilna dejavnost v Rogu. To je produkcijska infrastruktura, ki je danes s 3D-tehnologijami vedno bolj dostopna. V tem polju se križajo dejavnosti, ki jim je bodoči Rog namenjen. Oblikovanje, arhitektura, umetnost, industrija. V okviru projekta Second Chance, v katerem se projekt financira, smo ves čas poskušali delovati kot vmesnik med idejami in potrebami s terena in načrti lastnika območja Roga ter bodočega ustanovitelja te nove kulturne ustanove. RogLab deluje kot vmesnik med idejo, kaj naj bi Rog v prihodnosti bil kot center ustvarjalnih dejavnosti, in dejavnostmi, ki so že tukaj. Tukaj nastavljamo vsebinsko ogrodje bodoče institucije.«

Štularjeva je povedala, da je Ljubljana eno od mnogih mest, ki imajo podobne probleme. V svojih središčih imajo opuščene industrijske objekte. Nekdanje industrijske hale bi mesta rada preoblikovala v prostore, ki so namenjeni kulturi. Za tem stoji evropska ideologija, da bomo industrijo, ki se je preselila v Azijo, nadoknadili s kreativnimi industrijami.

Urbani sociolog Aidan Cerar iz ljubljanske Regionalne razvojne agencije pravi, da je problem skupen ameriškim in evropskim mestom. Velika prednost ostankov industrijske arheologije je prav njihova neprivlačnost.

»Vsako mesto ima nekaj starih opuščenih tovarn in vprašanje, od česa naj bi mesta živela,« je rekel. »Znanost jim ponuja idejo ustvarjalnosti. Par pridnih rok naj bi zamenjal ustvarjalen um. Za to so takšni prostori idealni. Na eni strani so dovolj grdi, da so dovolj poceni. Ustvarjalnost na začetku potrebuje stare in poceni prostore. Ker niso dokončani, so dojemljivi za ustvarjalnost ljudi, ki tam delajo. Zato lahko absorbirajo ustvarjalnost, po drugi strani pa jo vračajo. Tam nastane skupnost, ki je tudi ekonomski pospeševalec. Za mesto so takšni projekti pomembni kot proces regeneracije, so pa tudi ekonomsko pomembni.«

Mestni muzej in Mestna občina sta bila pred dilemo, ali naj iz Roga naredita razstavni prostor ali kaj drugega. Razstavni prostor je najlaže narediti in na prvi pogled zveni zelo atraktivno. Rezultati so tudi zelo lepi. V Trstu so konec lanskega leta obnovili zgradbo v starem pristanišču in jo predelali v razstavni prostor z imenom Skladišče idej. Prej je bilo skladišče kave, sedaj pa je fantastičen razstavni prostor. Tudi stara ribarnica je razstavni prostor. Skozi pogovore z deležniki – arhitekti, oblikovalci in vizualnimi umetniki – so prišli do sklepa, da Ljubljana ne potrebuje novih razstavnih prostorov, ampak produkcijske. Zato so v kontejnerjih naredili majhen produkcijski prostor, ki naj postane katalizator za vse vsebine, ljudi in ideje, ki naj bi se naselili v bodoči center Rog.

»Pred leti so si zamišljali, da naj bi Rog služil slovenski industriji, ki pa je danes skoraj ni več,« je rekla gospa Štular. »Tukaj razmišljamo o tem, v kakšnem okolju sploh delujemo, kaj so današnje ekonomske okoliščine. Danes ni več naročnikov, ki bi kar trosili naročila oblikovalcem in arhitektom. Ustvarjalci morajo sami opazovati prostor okoli sebe in razmišljati o tem, kaj lahko temu prostoru dodajo.«

Na začetku so si zamišljali, da bi bili v Rogu ateljeji. Za razstavnimi prostori umetniški ateljeji najbolje zvenijo kot vsebina starih tovarn. To tudi dobro deluje na okolico. Četrt Williamsburg v Brooklynu je bila grda in zapackana industrijska mestna pokrajina, polna starih tovarn, ki so delale vse od sladkorja in tekstila do žarnic in cerkvene opreme. Vse tovarne so se preselile na Kitajsko. Zgradbe so mestne oblasti najprej prekvalificirale v ateljeje. Vanje so se naselili glasbeni producenti, slikarji, kiparji, glasbeniki, filmarji in gledališčniki, ki niso več zmogli plačevanja najemnin na Manhattnu. Williamsburg je v prvem desetletju tega tisočletja postal svetovno umetniško središče. S tem je postal ugleden, tovarne so mestne oblasti prekvalificirale v bivalne prostore, najemnine so se zvišale in umetniki so se preselili v Bedford Stuyvesant. Za seboj so pustili živahno in močno povezano četrt.

»Z globalizacijo, internetom in dostopnostjo novih tehnologij pa so se produkcijski pogoji popolnoma spremenili,« pravi Meta Štular. »Sedaj je jasno, da do dobre ideje prideš s sodelovanjem različnih pristopov, ki se usklajujejo, in da to ni več stvar enega uma, ki se bo sam v svojem ateljeju nečesa spomnil in sam prodrl na trg. Najuspešnejši projekt revitalizacije industrijske dediščine je naš partnerski projekt v Leipzigu, ki se imenuje Spinerei. Na več kot 2000 kvadratnih metrih nekdanje predilnice bombaža so ateljeji za umetnike. Preoblikovanje je tako uspešno, da je Spinerei postal ena najatraktivnejših turističnih destinacij v Evropi.«

Ljudje želijo biti del nečesa

Anton Kovač je protestiral, da RogLab ni samo umetniško okolje. »To je infrastruktura, ki naj bi omogočala kreativnim ljudem, da uporabijo tehnologijo. Večina kreativcev ne pozna tehnologije, ki jim omogoča, da stvari lažje naredijo. To je zametek tehnološke infrastrukture, ki kreativnim ljudem omogoča, da svoje projekte lažje realizirajo. To ni samo skupnost ateljejev. Navezava na industrijo in spoznavanje novih tehnologij je generator idej, srečevanja ustvarjalnosti in tehnologij. V Sloveniji nam manjka to, da se srečajo ljudje z različnih področij.

V soboto smo imeli delavnico za vezenje. Otroci so prišli vest, ker imamo tukaj vezilni stroj. Opazili pa so, da imamo tudi 3D-tiskalnik. Takoj so razumeli, da lahko na računalniku nekaj narišejo v treh dimenzijah in potem v treh dimenzijah tudi natisnejo. Vsi so stekli k tiskalniku. 'Kdaj bomo to lahko imeli?' jih je vse zanimalo. Že imamo. Podobno reagirajo arhitekti in oblikovalci, ko se srečajo s to tehnologijo. 'To se da tako narediti, a?' Srečanja odpirajo več možnosti. To, kar vidite pri nas, je vsem dostopna tehnologija.«

Urško Jurman je presenetilo, koliko različnih profilov ljudi se križa v njihovem majhnem prostoru. Z mnogimi se dogovorijo vnaprej, mnogi pa pridejo sami od sebe. »Od ljudi, ki delajo v medicini, do umetnosti, industrijskega dizajna, tehnologov, od strojnikov, električarjev do ljubiteljskih ustvarjalcev. Vsi pridejo in hočejo tukaj delati.«

Na vogalu med Ljubljanico in cesto, ki pelje v klinični center, je ob večerih živahno. Digitalna tehnologija je najprej spodbujala individualizem, ki je zavračal komuniciranje. Slušalke v ušesih in laptop pred seboj sta bili prvi resni ikoni enaindvajsetega stoletja. Človek je sam s svojo glasbo v ušesih in svojim svetom na ekranu. Komuniciranje se je digitaliziralo in ta svet je zelo atraktiven. Prav skozi digitalno tehnologijo pa so postala privlačna analogna srečanja.

RogLab spominja na logiko modernih protestov proti izoliranosti oblasti. Srečanja, ki potekajo v virtualnih okoljih socialnih omrežij, dobijo na ulicah svojo analogno zrcalno sliko. Analogni pogovori pa so vsaj toliko zanimivi kot digitalni. Med petkovimi protesti v Mariboru sem srečal predstavnika za tisk mariborske policije Bartola Lampreta, ki se je predstavil kot moj prijatelj s facebooka. Tehnologija je res naredila nenavaden in presenetljiv svet.

Meta Štular je rekla, da so v okviru projekta dve leti delali raziskave in posvete. »Potem smo se odločili za projekt, kjer se bodo lahko srečali ljudje s podobnimi problemi, ki jih bodo poskušali skupaj rešiti. Rešuješ problem in hkrati prihajaš na kraj, kjer se srečajo ljudje, ki se sicer ne bi nikoli srečali. To je potreba časa. Že posvetov se je udeleževalo zelo veliko ljudi. Ko smo poleti dali razpis za partnerstvo, se je prijavilo 27 organizaciji, ki so želele na teh 28 kvadratnih metrih izvajati svoje programe. Ponudili pa nismo ničesar razen 28 kvadratnih metrov infrastrukture v kontejnerjih.«

Alenu Bubanji se ni zdelo nič čudnega, da se brez težav srečajo ljudje, za katere bi si mislil, da nimajo nič skupnega. »Danes vsi delamo pred ekranom na tipkovnici. Zato se lahko zelo različni ljudje srečajo. Nismo tako zelo različni.« Kovač je stal ob njem in pripomnil, da je danes v Sloveniji veliko ljudi, ki vsak v svoji uti delajo vse mogoče in nemogoče reči. Vendar ne komunicirajo med seboj, ker morda niti ne vedo eni za druge. »Če hočeš na trg, pa moraš komunicirati. Bolj ko so produkti kompleksni, več ljudi potrebuješ, da jih spraviš v svet.«

Kontejnerska kompozicija je v nekaj več kot dveh mesecih zaživela kot prostor. Še vedno se na vratih oglasijo ljudje, ki imajo težave s plačevanjem parkirnine na avtomatu in v RogLabu iščejo okence za poravnavo računa. Veliko več pa je drugih obiskovalcev.

»Pred novim letom je imelo Društvo oblikovalcev v teh prostorih prodajno razstavo,« je rekel Kovač. »Odkrili smo, da imamo tudi publiko. Prišlo je zelo veliko ljudi. Želijo biti del nečesa. Veselijo se participacije.«

Meta Štular je delila navdušenje. »Pa je to popolnoma nov prostor v mestu, ki skoraj z ničimer ne opozarja nase. In vendar se ves čas oglašajo ljudje, ki jih zanima, kaj tukaj delamo in morda tudi, kaj bi oni lahko tukaj delali.«

»In vse delavnice so razprodane,« je sklenila Urška Jurman.

Morda pa se je obnova porušene domovine kljub vsemu začela. RogLab bo stal ob Ljubljanici do septembra 2018. Če bodo v tem času prenovili tovarno Rog, pa se bo preselil vanjo.