Hodiny i pol
Omenjena Darsova pisarnica je edino mesto, kjer lahko voznik tovornjaka v tej državi pridobi ABC-kartico. Edina šoferja v coklih, v kakršnih bi voznika tovornjaka ponajprej pričakoval, sta bila domačijska profesionalca. »Drugod te stvari uredimo v desetih minutah. Na primer v Avstriji, kjer se da plačilo cestnine poravnati na bencinski črpalki,« pove postavni Štajerec z desetletnimi izkušnjami s svetovnih cest. Drugi vozniki so bili povečini Vzhodnoevropejci. Povečini tudi brez znanja tujih jezikov. Obrazi, vajeni čakanja. Formularje, ki so jih morali izpolniti, so sicer dobili v svojem jeziku. V pisarnici so nameščenci, potem ko so šoferji dočakali obravnavo, za vsakega izmed njih porabili najmanj 15 minut. Eno uro ali več čakanja za plačilo cestnine? Zveni bizarno. Torej zakaj?
Brez kančka zgodovine ne bo šlo. Sistem cestninjenja ABC (avtomatsko brezgotovinsko cestninjenje) je bil na slovenskih avtocestah uveden leta 1995. Šlo je za uveljavitev domislice domačih strokovnjakov (iz Iskra Sistemov), s katero je na koncu največ zaslužil podizvajalec projekta, firma dr. Tomaža Kastelica. Gre za eno tistih tranzicijskih zgodb, ki se je je tako tedaj kot še danes sumničilo koruptivnih dogovorov med tako ali drugače povezanimi cestarskimi strokovnjaki in veljaki, oziroma za zgodbo o podeljevanju milijonskih poslov brez javnih razpisov. In tudi na Darsu dandanes, ko jih vprašaš, zakaj je plačilo kamionarske cestnine pri nas tako zamuden opravek, ki se ga ne da opraviti drugače, odgovorijo, da prav zaradi cestninskega sistema: »V Sloveniji imamo zastarel sistem za cestninjenje tovornih vozil, ki ni primerljiv s sodobnimi cestninskimi sistemi, kot je na primer avstrijski. Naš cestninski sistem je bil vzpostavljen za osebna vozila in nato prilagojen za tovorna vozila v okviru možnega, zato tudi ni mogoče izvajati teh postopkov na bencinskih servisih.«
Ko se je julija 2008 v Sloveniji za osebna vozila ukinilo ABC-plačevanje oziroma uvedlo vinjete, te za tovorna vozila niso bile predvidene. Zimo prej so avtoprevozniki z grožnjami od prometnega ministra izsilili podpis dogovora, po katerem naj bi se tovornjaki po avtocestah začeli voziti brez ustavljanja. Satelitski sistem, o katerem se je kot o ultimativni rešitvi govorilo že tedaj, je bil, kot se zdi še danes, zgolj ideja, katere uresničitev sega v daljno prihodnost. Tedanji minister Žerjav je zato avtoprevoznikom ponudil opuščeni ABC-sistem, ki so ga prilagodili tovornim vozilom.
Le da je bilo avtomobilsko ABC-tablico mogoče kupiti na vsaki cestninski postaji, bile pa so tudi prenosljive oziroma niso bile vezane na konkretno registrsko številko vozila, saj so vsa vozila plačevala enako cestnino. Uvedba diferenciranega plačevanja cestnine leta 2010 je uvedla različne cestnine za različne tipe tovornih vozil. In to je stvari zapletlo. Na Darsu pravijo: »To pomeni, da je treba elektronske medije za plačevanje cestnine (ABC-tablice in Darsove kartice) predhodno pravilno registrirati, povezati z registrsko številko konkretnega tovornega vozila, saj je z določenim medijem cestnino mogoče plačevati samo za konkretno vozilo, ki je lahko glede na emisijski razred motorja upravičeno do znižane cestnine.« Za vse te postopke pa mora Dars pridobiti bodisi kopije dokumentov ali (ko gre za domače uporabnike) v bazi registriranih vozil preveriti, v kateri emisijski razred EURO sodijo, in jim medij pripraviti za plačevanje ustrezno nižje cestnine. No, in zaradi takih razlogov avtoprevozniki raznih nacionalnosti stojijo v vrsti pred izpostavo Darsa v Ljubljani, držeč v rokah mape s kompletno tehnično dokumentacijo za svoja vozila. In bržkone marsikdo še potem pred okencem izve, da niti nima vseh potrebnih papirjev.
Jeza namesto opravičila
O tem, da je slovenska država še precej najstniška tvorba, nemara še najbolj pričajo težave z birokratskimi postopki. Težave izvirajo bodisi iz komplicirane zakonodaje ali pač neenakega tolmačenja taistih predpisov od uradnika do uradnika. Iztok Rakar s Fakultete za upravo meni: »V Sloveniji imamo vse te zadeve (predpise in določbe, op.p.) dobro urejene, raziskave pa kažejo, da izvedba teh določb ni tako dobra, kot bi lahko bila.« Standardizacija izvajanja torej. Ko ti oseba na okencu zakon tolmači drugače kot tvoj odvetnik. Hecen primer navajata mlada ljubljanska poslovneža, ki v teh dneh odpirata trgovino s tekstilom: »Hotela sva imeti zastavo izobešeno nad trgovino. Gospa na občini nama je rekla, da to sicer ni prepovedano, ni pa etično. In potem mi je predlagala, naj zastavo izobesim za pol leta in jo nato snamem. Hotela je biti prijazna, vendar tako to pač ne gre.«
Bolj srdit je mladi ljubljanski zobozdravnik Dimitrij z zasebno prakso, čigar prvi birokratski pripetljaj pa je povsem »civilen«. Decembra lani se je želel znebiti tridesetih pnevmatik, ki jih je nekdo ponoči razložil na parkirišču pred njegovo ambulanto. Najprej je poklical Snago, tam so ga napotili na inšpektorat, na inšpektoratu so ga poslali na ministrstvo za okolje in prostor, kjer so mu povedali, da nimajo na voljo nobenega inšpektorja in da bo najbolje, če jim pošlje mail. »To sem storil. Ker se po desetih dneh ni zgodilo nič, sem jim poslal še enega... Po mesecu dni sem imel vsega dovolj in sem z lastnim avtom in z nekaj vožnjami pnevmatike odpeljal na najbližji kosovni odpad. Odgovora pa nisem prejel do danes. Če pride k tebi inšpekcija, si jim dolžan odgovoriti v dveh tednih in jim moraš pokazati papirje, za katere pa ni nujno, da ti jih bo služba, ki bi ti jih morala priskrbeti, priskrbela. In s tem se moraš zafrkavati non stop. To je država, ki ubija voljo do podjetništva in poslovanja. Naj povem primer. Prostor, v katerem poslujem, ima uporabno dovoljenje, saj je v njem ambulanta delovala že prej. Plačal sem upravno takso, vendar pa dokumenta, ki bi to potrjeval, nisem dobil. Ko sem fasal sanitarno inšpekcijo, so zahtevali uporabno dovoljenje. Rekel sem jim, da ga pač nisem prejel, in jim pokazal dokazilo o plačilu takse. Izkazalo se je, da so mi ga pozabili poslati, nakar so me še celo nahrulili, češ, zakaj jih nisem opozoril na to!? Odgovoril sem jim, da sem imel preveč dela z odpiranjem ordinacije, da bi mislil še na to. Konec koncev je to njihova stvar. No, za to, da sem dobil papir, sem moral še enkrat plačati upravno takso, nakar so od mene zahtevali licenco od zbornice. Poskušal sem jim razložiti, da ne gre za dovoljenje zame kot zdravnika, temveč da urejam papirje za prostor, katerega lastnik bi lahko bil tudi moj oče, ki ni zdravnik. Vseeno so se še naprej vlekli ven. Na koncu se je sicer vse skupaj uredilo, vendar pa te stvari enostavno zahtevajo preveč napora.«
Sumljivci
Takšnih in podobnih zgodb je v tej državi obilo. Med drugim jih zbira kar vlada sama. Na spletni strani stopbirokraciji.si imajo državljani možnost opisati svoj problem, na katerega jim pristojno ministrstvo tudi odgovori. Značilen primer: »Z ženo se ukvarjava z dodatno turistično dejavnostjo. Pred kratkim sva dobila obvestilo turističnega društva, katerega člana sva, da policija zahteva od sobodajalcev vse podatke, ki so navedeni v uradnem dokumentu – osebni izkaznici. Ali ta dokument velja ali ne? Policija zahteva od nas sobodajalcev še podatek o rojstnem kraju. Tega podatka v uradnem dokumentu, kot je osebna izkaznica, ni, je pa zaveden v potnem listu RS. Ali bo torej treba tudi doma potovati s potnim listom? Če vse to človek še razume, pa ne morem razumeti zahteve, naj gost izpolni neki obrazec št. 10 in vanj vpiše svoje podatke. Kako se počuti turist, ki pride iz razvitih držav v našo državo, pa ga obremenjujemo z nepotrebnimi podatki? Moj osebni občutek bi bil, da sem prišel v policijsko državo. Sam sem veliko hodil po evropskih državah, pa me nihče nikoli ni vprašal po mojem rojstnem kraju,« je svojo preobremenjenost z birokratsko državo pojasnil anonimni sobodajalec. Z ministrstva za notranje zadeve so mu odgovorili, da so se lotili medresorskega projekta poenostavitve poročanja v turizmu, imenovanega e-turizem. Testno naj bi se začel izvajati letos, po sprejetju zakona o prijavi prebivališča, s čimer se bo ukinilo zbiranje podatkov o kraju rojstva. Priznavajo pa, da je problem v tem, da nimajo enotne centralne evidence namestitvenih obratov. »Poleg tega je nabor podatkov, ki jih zahtevajo organi za svojo nadaljnjo obdelavo, zelo obsežen. V večini primerov so podatki istovrstni, pri čemer jih je treba sporočati različnim institucijam. Izračunali smo, da zakonodaja povzroča gospodarskim subjektom približno 400.000 evrov in javni upravi 143.000 evrov stroškov na letni ravni,« so še dodali na notranjem ministrstvu.
Tudi turizem, podobno kot geodetska uprava, torej nima verodostojnega centralnega registra? Po vsem tem času? Res, kdo bi si mislil. Kot da je Slovenija mlada naprava, sestavljena iz stare tehnologije.
Da je Slovenija država, v kateri se marsikaj »ne da«, kot bi človek pričakoval, je tudi mnenje tujcev. Konec lanskega aprila se je Angela Merkel kolegu Pahorju pritožila prav čez »administrativne težave« za nemške investitorje. Slovensko birokracijo oziroma zapletene in dolgotrajne postopke pa omenjajo tudi različne lestvice konkurenčnosti, na katerih se država uvršča na začelje lestvic. Okolje je investitorjem neprijazno. Izvršni direktor skupine Odelo Klaus Holeczek je pred časom dejal: »Še vedno je previsoka raven birokracije, tako kot nekatere dajatve in davki.« Ob tem je navedel podatek, da se gradbeno dovoljenje v Turčiji dobi šestkrat hitreje kot pri nas. Podobno je v oddaji o birokraciji na RTVS izjavil Gregor Smrekar, do nedavnega direktor Comtrada, in sicer, da delovno dovoljenje za tujca pri nas dobiš v štirih mesecih, če si zelo zverziran, sicer pa traja tudi dlje. »Za nas je to večnost,« je pribil. V istem prispevku je bila zanimiva tudi izjava gospoda Williama Wagnerja, ameriškega poslovneža, na račun urejanja osnovnih bivanjskih zadev tujca pri nas oziroma glede odnosa uradnikov: »Z mano so ravnali, kot da bi imel nekaj za bregom. Preverjali so, ali je vse zakonito. Razjezil sem se in vprašal, ali nam hočejo stvari olajšati ali jih še bolj zaplesti.«
Dokument. Še eden.
Čeprav po svoje logično, pa vendar zagatno pri vsej zadevi je, da se v časih vzpona in konjunkture v državi slovenska birokracija očitno ni razvijala oziroma da se njenih slabosti država loteva šele sedaj, ko so časi krizni. Gospod Igor Knez iz pravne službe na Gospodarski zbornici se z birokratskimi zapleti predvsem poslovnežev ukvarja zadnja tri leta. Kot pravi, je predvsem veliko nepotrebnega podvajanja postopkov. Da na primer dva izvedenska organa presojata isto dokumentacijo. »Pomembna zadeva je na primer skupni račun za kolektivne organizacije avtorskega prava, kot sta SAZAS in IPF, za katerega si prizadevamo že dolgo časa. Prav tako nadpovprečno administrativno zahteven je zakon o varstvu pri delu, medtem ko je poročanje o koriščenju evropskih sredstev lahko izrazito stresno. Konstantno prihajajo zahteve po popravkih, in to v smislu postavljanja vejic. Evropa ti da vsa navodila in jo zanimajo podatki, ne pa da se uradniki ukvarjajo s tem, kako si napisal poročilo.«
V bližnji prihodnosti naj bi se zgodil »enotni postopek za pridobitev dovoljenja za prebivanje in delo tujcev«, in sicer preko tako imenovane »enotne točke za izdajo delovnega dovoljenja za tujce«. Zadevo naj bi se torej po novem dalo urediti na enem mestu. Nekaj podobnega se obeta tudi pridobitvi gradbenega dovoljenja. Lani se je glede tega zgodil zgodovinski premik, in sicer uvedba pravila, da če določeni organ v 15 dneh ne poda odgovora, se šteje, da je njegovo mnenje pozitivno in se postopek lahko nadaljuje. Matija Koder z ministrstva za notranje zadeve, ki upravlja že omenjeno spletno stran Stop Birokraciji, pravi: »Nobeden od predlogov državljanov ni bil takoj za v koš, približno 80 odstotkov smo jih posredovali naprej organom oziroma ministrstvom, ki so nam dolžni odgovoriti v 15 dneh. Iz pobud smo potem sestavili dokument.«
Dokument torej. Še eden. Gre za 252 točk obsežno pisanje, v katerem so predlagane takšne in drugačne birokratske izboljšave. Med tistimi, ki so vezane izključno na »civilno sfero« oziroma na običajno življenje slehernika, jih omenimo nekaj. Na primer, vzpostavitev programske podpore za odmero davka od dediščin in daril, pohitritev in poenostavitev postopkov pri izdajanju potrdil o poravnanih davkih in prispevkih, poenostavitev postopka za podaljšanje pravice do preživnine na sodišču, vzpostavitev internetne dražbe, uvedba elektronskega naročanja osebne izkaznice, poenostavitev postopka podaljšanja veljavnosti zdravstvenega zavarovanja za šolajoče, vzpostavitev zdravstvene kartoteke v elektronski obliki, uvedba elektronske poti za prijavo v obvezno zdravstveno zavarovanje itd. itd. Se pa dokument, zanimivo, ne vtika v okoljsko zakonodajo, ki je po mnenju investitorjev oziroma predstavnikov GZS najbolj zagatna, saj je Slovenija izdatno pokrita z agendo Natura 2000. Po njihovem bi bilo treba spremeniti kar 800 okoljskih prepisov.
Roki za izpolnitev obljub so letošnje in prihodnje leto. Je pa 8. aprila začela veljati sprememba zakona o upravnem postopku, ki predvideva, da bodo obrazce na okencih po novem izpolnjevali državni uradniki, medtem ko naj bi državljani zadeve zgolj še podpisovali. Velik ali majhen napredek za naš birokratski vsakdan?