»Pravite, da ste iz Slovenije. Je to blizu Rusije?« me je vprašala, ko je bil posel sklenjen. Sledilo je pojasnilo, da je Slovenija na povsem drugem koncu Evrope. Da je bila nekoč del Jugoslavije. Geografski pojmi so se nekoliko bolj razjasnili ob omembi Tita. Na obrazu se je ves čas bleščal nasmeh. Njegovi žarki so segali do lic in dajali bronasti koži lesketajoč odsev. Bila je gostobesedna in dobre volje, verjetno, ker se je njena družina za dva dni znebila stresa in bremena, kajti soba za turiste bo polna. V njenih drobnih, temnih očeh je bilo še veliko življenja. Medtem ko je razlagala, kako se je včasih vrtela po odrskih deskah, je taksi prispel pred hišo, kjer so sin, snaha in vnuk pričakovali novice o uspešnosti lova na turiste.

Petletni Ariel se je ravno igral v dnevni sobi in se razveselil žvečilnih gumijev, ki jih je dobil v dar. Njegova mama je kuhala večerjo, glava družine Valder pa je imel zaskrbljen izraz. Čeprav so se na obrazu že nabirale gube, jih ni kazal petdeset. Šepal je. Pred leti je padel z drevesa med obiranjem manga, zato ima sedaj eno nogo krajšo kot drugo. Bil je petek, za seboj je imel naporen teden. Da družina preživi, se mora ukvarjati z različnimi dejavnostmi. Skrbi za posle oziroma zamudno birokracijo, ki jo terja lastništvo sobe za turiste, vozi taksi in na črno prodaja cigare. To ni ravno sanjska služba. Ko je bil še študent, si je svoje življenje predstavljal precej drugače. Izšolal se je za kemijskega inženirja. Delo na tem področju mu je prinašalo le 20 CUC na mesec (na Kubi imajo dve valuti, druga je nacionalni peso, ki je vreden 24-krat manj in ga uporabljajo predvsem domačini, op.a.), je pojasnil naslednji dan. Tokrat je bil zgovoren in zvedav. Sobota je na njegov obraz prinesla sproščenost. Zanimalo ga je, kakšno je življenje v Evropi in kako je tranzicija iz socializma v kapitalizem potekala v Jugoslaviji. Podobne spremembe sedaj doživlja Kuba.

Lahko potujemo, toda ...

Ta je vse manj prilepljena na socializem in se spogleduje s kapitalizmom. So približno na točki, kjer je bila Slovenija pred dvajsetimi leti. Ko se človek pogovarja s Kubanci o spremembah, sicer radožive in nikoli zdolgočasene grimase postanejo zaskrbljene. Večina ljudi, ki jih popotnik srečuje na vsakem koraku, se je strinjala, da sta komunizem in socializem mrtva. Sta le fasada, na kateri piše patria o muerte. Za fasado se je začela tranzicija. Toda kam? Tega ne vedo. So negotovi in nezadovoljni s piškavim življenjem. Zato bo Evropejec ob daljših pogovorih z domačini zagotovo dobil vprašanje o tem, kaj prinaša kapitalizem, prebivalec nekdanje Jugoslavije pa še, kakšno je bilo življenje prej in kakšno je sedaj. Ko je razpadla Sovjetska zveza in je pomoč izza železne zavese presahnila, drugače kot s počasnim odpiranjem vrat svetu ni šlo. Začeli so s turizmom, ki je poleg kmetijstva glavni vir preživetja. Vsako leto Kubo obišče okoli dva milijona ljudi. Odkar je predsednik postal Raul Castro, se državna ureditev vse bolj odmika od socializma. Kubanci včasih niso smeli biti lastniki hiš, danes so lahko. Včasih niso smeli kupovati avtomobilov, danes jih lahko. Včasih so bili vsi zaposleni v državnih podjetjih, danes imajo lahko manjša zasebna podjetja. Včasih so potovali le tisti, ki so se s čolnom ilegalno odpravili na nevarno pot proti Floridi, od začetka letošnjega leta lahko vsi. Danes zadostuje potni list, medtem ko je bil v preteklih letih postopek bolj zapleten, potrebovali so tudi pisno povabilo nekoga iz države, v katero so potovali, in odobritev kubanskih oblasti. Toda v praksi se ne bo veliko spremenilo, kajti »nimamo denarja«, pravi Dalila iz Havane. Z veseljem bi potovala. »Toda potovanja si ne morem privoščiti, tako kot si tega ne more privoščiti velika večina Kubancev. Z novim zakonom se zato ne bo kaj dosti spremenilo,« je dejala plavolaska nordijskega stasa in širokega nasmeha. Pripada srednjemu razredu, za katerega so potovanja nedosegljiv luksuz. Njena plača znaša 14 CUC na mesec. Dalila z odprtimi očmi in rokami zajema svet. Ko govori o svojih željah, žari. Ko beseda nanese na nedosegljiva potovanja, »bogatega« Evropejca gleda z milim brezupom, a prav nič očitajoče ali proseče. Upa, da bodo spremembe prinesle kaj dobrega. Zgled vidi v Rusiji, kajti njena mama pravi, da je Raul Castro to, kar je bil za Sovjetsko zvezo in Rusijo Mihail Gorbačov.

Ko sem Valderju povedal vse o Evropi in Jugoslaviji, je sedel na stol in se začel gugati. Očala so ležala na skuštranih laseh, oblečen je bil v majico, hlače in športne copate. Iz Evrope mu jih je prinesel ženin brat, ki je poročen s Španko. V hiši je bilo vse mirno. Le občasno se je slišal sinov smeh, ki je v zgornjem nadstropju gledal rusko risanko. Valder se je vsakič nasmehnil, medtem ko je razmišljal o svoji življenjski zgodbi, pa o Kubi in prihodnosti. »Ukvarjam se z dvema legalnima dejavnostma in eno nelegalno. Drugače se na Kubi ne da preživeti,« je dejal in nekajkrat zmajal z glavo, ko so na televiziji predvajali enega od neštetih režimskih programov. Cena škatle, v kateri je 25 najboljših cigar, v trgovini znaša prek 300 CUC. Na črnem trgu jih je mogoče dobiti za 40 CUC. Valder in številni drugi ulični prodajalci cigar uporabijo poznanstva v tovarni.

»V tovarni imam človeka, ki izmakne cigare in mi proda škatlo za 10 CUC,« je pojasnil. Nato ponaredijo certifikat in jo prodajo turistom. Podobno je z bencinom. Liter stane en CUC. »To je za tukajšnje razmere zelo drago,« pojasni. Zato bencin za taksi včasih kupi na črnem trgu. »Prav sedaj imam v hiši sod bencina. To je nevarno, saj se lahko vžge! A ne gre drugače.« Ni mu všeč, da mora to početi. Ni mu všeč, da mora njegova mama pri 74 letih vsak dan na avtobusno postajo prepričevat turiste, naj prespijo v njihovi hiši. Ni mu všeč, da žena, učiteljica otrok z Downovim sindromom, ne more opravljati svojega poklica, ker je plačilo groteskno. Ni mu všeč, da sinu ne more zagotoviti svetle prihodnosti. Ni mu všeč, da 19-letna hčerka iz prvega zakona noče študirati, ker izobrazba ničesar ne prinaša. Je jezen, a ne obupan.

Na Kubi mu še marsikaj ni všeč, a pravi, da ne bi bilo smiselno zapustiti države, kot so to storili številni njegovi rojaki, ampak je treba spremeniti domovino. »Ko sem hčerko poskušal prepričati, naj študira, je rekla: 'Ti si kemijski inženir, pa voziš taksi. Zakaj bi se torej učila?' Zaprla mi je usta.« Kako znano zveni... Slovenci protestiramo med drugim zato, ker mladi izobraženci ne morejo do služb. Tudi Kubanci bi, a jim ustava tega ne omogoča.

Protestirati pa ne smemo

Včasih je bilo drugače. Dokler je imela Kuba zaveznice v vzhodnem bloku, je bilo življenje boljše. Komunistične Sovjetske zveze ni več, embargo Združenih držav pa je ostal, zato je vsakdanji kruh vse trši. Kubanci se radi družijo, plešejo, se ukvarjajo z glasbo. Otok je geografsko, kulturno, religiozno in rasno raznolik. Vajeni so življenja v sožitju različnosti. So odprti do tujcev, različnih ras, religij in spolnih usmeritev. V Havani imajo eno bolj razvitih gejevskih in transvestitskih kultur v tem delu sveta.

Kubanci si želijo stika s soljudmi, a Valder je prepričan, da so ekonomske težave spremenile družbo. Ljudje se po njegovem oddaljujejo drug od drugega, razlog pa je materialna stiska. »Včasih sem z veseljem sprejel prijatelja, postregel s hrano in pijačo, družili smo se ure in ure. Sedaj lahko ponudim le vodo. Če mu postrežem s hrano, bo lačen moj sin. Zato včasih prijateljem ne odprem vrat. In potem jokam,« se je izpovedal. Na prvi pogled se morda zdi, da so trije posli, s katerimi se ukvarja, donosni. A zasluži ravno toliko, da družina preživi. Državi mora vsak mesec plačati 150 CUC davka za sobo, ki jo oddaja turistom. Da pokrije vse stroške, mora biti soba zasedena najmanj 15 noči na mesec. Vožnja taksija ni ravno cvetoč posel, saj je konkurenca precejšnja, stroški pa ne majhni, podobno velja za prodajo cigar.

Med pogovorom s tujci Kubanci nezadovoljstvo izrazijo s kakšno cinično opazko, drugi molčijo, sistema nihče ne hvali, redki se razgovorijo. Valder sodi v zadnjo skupino. »Ljudje se veliko pritožujejo za štirimi stenami, protestirati pa ne smemo,« je dejal, malo preden je sosed prišel po ostanke večerje, da jih bo dal prašičem. »Pripadam srednjemu sloju in težko živim. Sosedu je še težje. Je telekomunikacijski inženir, pa ima še manj kot jaz. Njegova hiša je grda, po njej se sprehajajo prašiči. Veliko ljudi je še bolj revnih, vsi se zanašajo na ilegalne posle.«

Duh revolucije je zaznati na vsakem koraku, za kar skrbijo številni simboli in plakati z revolucionarnimi gesli. A ljudje od nje ne morejo živeti. Prav tako ne od socializma, ki se počasi bliža koncu, podobno kot se jesen življenja Fidela Castra že nekaj časa preveša v zimo. Na Kubi niso več vsi enaki. Ekonomske razlike med ljudmi so vse bolj vidne. Niso tako velike kot v bližnjih državah, a so nekateri obogateli, drugi so revni. Po pripovedovanju zlatolase Dalile naj sicer nihče ne bi stradal, a kot je rekel Jesus, filmski producent iz Havane: »Drži, da lahko preživimo, ampak mi hočemo živeti.«

In v njih je prepoznati ogromno življenja: v nogah, ko plešejo; v srcih, ko na vsakem koraku odzvanja glasba z ulice; v telesih, ko se med hojo pozibavajo v bokih, v očeh, ko se zapletejo v pogovor… Le v denarnicah ga ni.

Reportaža