Bolj kot srce bo odločala glava

Uglajeni nasprotniki

Sicer pa Škoti ropotajo bolj potiho. Na ulicah večjih in manjših mest se srečujejo modri in rdeči aktivisti, ki volilce od vrat do vrat prepričujejo, naj za boga milega ne glasujejo za odcepitev od Velike Britanije, oziroma, naj ne izpustijo zgodovinske priložnosti, da Westminstru po dobrih tristo letih obrnejo hrbet. Pokimajo si, ko se srečajo, in nadaljujejo vsak svojo pot. Stojnice s propagandnim materialom imajo postavljene le nekaj metrov narazen, a napetosti med njimi ni čutiti. Gledajo se z rahlim nelagodjem, kot mladeniči, ki morajo na prvem plesu mladenko zaprositi za ples, a med obema taboroma ni čutiti napetosti, ki bi volilcu vzbujala nelagodje.

Pa to ne pomeni, da je kampanja nežna. Daleč od tega. Navsezadnje je treba do 18. septembra prepričati tistih skoraj 20 odstotkov neodločenih, naj se podajo na volišča, saj bo tokrat njihov glas resnično štel. In težko jih je prepričati, Škoti znajo biti precej trmoglavi. Zato so navodila, ki jih dobijo aktivisti obeh taborov, preden se odpravijo na teren, precej jasna: predstaviti jim naše argumente, imejte odgovore za njihove strahove. Težava je le, da vseh odgovorov nimajo. Zaščitili bomo shemo nacionalnega zdravstva, pravijo v Yes. Nato lahko na vrata potrkajo unionisti, nasprotniki razdružitve, in pojasnijo, da ima škotski parlament že tako v rokah popoln nadzor nad usodo zdravstvenega sistema, da pa je precej večja grožnja sistemu 6 milijard funtov globoka luknja, ki bo nastala v državnem proračunu ob razglasitvi samostojnosti. Podatek seveda, ki zveni strašljivo, nihče pa ga ni dejansko preveril in se je ugnezdil v škotsko realnost kot urbani mit o udbomafiji. Izboljšali bomo pokojninski sistem, pravijo yesovci, spravili ga bodo na kolena, pravijo nasprotniki, saj za vložena sredstva jamči Velika Britanija. Iz oporišča Faslane bomo pregnali floto britanskih jedrskih podmornic in prepovedali vstop v škotske vode vsem plovilom na jedrski pogon, pravijo v taboru Yes. Nasprotniki mirno opozarjajo na zmanjšano obrambno sposobnost Škotske zunaj Velike Britanije in na delovna mesta, ki bodo zaradi tega odtekla na jug...

Sloans je v Glasgowu institucija. Pub, a predvsem institucija. Svoja vrata, le lučaj od glavne železniške postaje, je odprl sedemdeset let po tem, ko se je Škotska odpovedala samostojnosti. Resda predvsem prostor za druženje, petkovo uživanje od tradicionalnem škotskem plesu ceilidh, a v zadnjih dneh tudi ali predvsem prostor za izmenjavo mnenj.

»Mislim, da je to slaba ideja,« je, misleč na neodvisnost in srkajoč svoj drugi kozarec izvrstnega škotskega piva, prijateljici čez mizo razlagal Dave, študent na univerzi v Glasgowu. »Preveč je neznank in preveč imamo skupnega, da bi šli kar takole narazen. Pa zato, ker tako razmišljam, nisem nič manj Škot,« je še dodal. Gillian, kot se je predstavila študentka na drugi strani mize, je bila bolj prepričana v samostojnost. »Takšna priložnost se ponudi enkrat v življenju. Oče mi je pripovedoval, kako je jokal leta 1979, ko je zaradi prenizke volilne udeležbe propadel prvi referendum. Jaz ne bom jokala, a tudi ob strani ne morem stati,« mu je razložila Gillian.

Dave je srknil še en požirek in skomignil z rameni. Strinjala sta se, da se ne strinjata.

Propadla kolonizacija

Pravila tokratnega referenduma so sicer drugačna kot leta 1979. Kvoruma ni, a je pričakovati okoli 80-odstotno udeležbo, kar pomeni, da bo glasovalo vsaj 3,2 milijona na Škotskem živečih volilcev, medtem ko približno 800.000 Škotov, ki živijo na drugi strani Hadrianovega zidu, ne bo moglo glasovati. Vprašanje bo preprosto: Ali naj Škotska postane neodvisna država?

Referendum o samostojnosti Škotske je že aprila 2011 napovedala Škotska nacionalna stranka (SNP) pod vodstvom Alexa Salmonda, maja istega leta je stranka zmagala na volitvah v škotski parlament in določila datum referenduma, oktobra 2012 pa sta Salmond in britanski premier David Cameron podpisala tako imenovani sporazum iz Edinburgha, s katerim sta se obe strani zavezali, da bosta spoštovali in priznali izid referenduma. A zgodovinske vzporednice so skoraj preveč očitne, da bi bile naključne. Prav letos mineva namreč sedemsto let od bitke pri Bannockburnu, v kateri je Robert the Bruce porazil angleško vojsko in tako Škotski zagotovil samostojnost, ki jo je sicer angleški kralj Edvard III. priznal šele leta 1328. Leta 1603 sta se Škotska in Anglija prvič združili pod isto krono, ko je kralj Škotske in Anglije postal James I., a državi sta obdržali vsaka svoj parlament, vsaka svoj pravni sistem in seveda vsaka svojo finančno politiko. Če bo uresničena želja Alexa Salmonda, se bo zgodovina ponovila. Prepričan je namreč, da bo angleška kraljica še naprej z veseljem in zadovoljstvom tudi kraljica Škotov. A kraljice Elizabete ni nihče nič vprašal.

Skupno življenje Škotov, Angležev, Ircev in Valežanov se je sicer uradno začelo leta 1707, ko je stopil v veljavo akt o zvezi. Škotska je bila v zvezo skoraj prisiljena z zgodbo, ki močno spominja na reševanje bank ob izbruhu zadnje finančne krize. Potem ko so številni škotski plemiški posestniki in poslanci v škotskem parlamentu vložili skoraj vse svoje imetje v poskus kolonizacije Paname, se je ta žalostno izjalovil, pri čemer je umrlo blizu 4000 kolonizatorjev, ki so v dveh valovih prišli na obale Kaledonije, kot se je takrat imenovala nesojena kolonija. Umrli so zaradi bolezni in lakote, nekaj tudi zaradi napadov sosednjih kolonizatorjev Špancev, a tudi Angleži jim niso pomagali, saj niso imeli interesa, da bi Škoti razvijali svoje trgovanje, še posebej ne, ker so živeli pod isto krono. Tako imenovana Darienova shema financiranja kolonije je torej neslavno propadla, akt o združitvi v skupno državo pa je predvidel – kako prozorno – tudi poplačilo »nasedle naložbe« škotskih plemičev. Zaradi te zgodovinske »podrobnosti« tudi škotski samostojnosti naklonjeni volilci malce zastrižejo z ušesi, ko tema pogovora zaide na gospodarstvo in morebitno novo krizo, ki bi jo prinesla samostojnost.

»Škotska je ena najbogatejših držav na svetu. Samostojna Škotska bi bila 14. najbogatejše razvito gospodarstvo na svetu, medtem ko je Velika Britanija šele na 18. mestu. Od več kot sto držav, ki so v zadnjih stotih letih pridobile samostojnost, je Škotska z naskokom najbolj ekonomsko zdrava. Zato se zagovorniki in nasprotniki samostojnosti strinjajo v tej točki – Škotska bo v vsakem primeru po 18. septembru gospodarsko uspešna,« pravi Graeme Blackett, ustanovitelj in vodja vodilnega podjetja za ekonomsko svetovanje BIGGAR Economics in ustanovitelj organizacije N-56, katere cilj je oblikovati novo gospodarsko politiko za Škotsko, ko odgovarja na preprosto vprašanje, ali lahko Škotska sploh preživi kot samostojna država. Ekonomski izračuni kažejo, da je BDP Škotske približno 145 milijard funtov, upoštevajoč njen geografski delež pri severnomorski nafti, a tudi sicer nafta predstavlja le 13 odstotkov škotskega BDP.

Odločala bo gospodarska prihodnost

Razlogov za optimizem je več kot dovolj, pravi Graeme Blackett, ki je v teh dneh veliko na poti med Glasgowom, Edinburghom in Aberdeenom. »Škotska ima veliko naravnih bogastev in obnovljivih virov energije, konkurenčno prednost na gospodarskih področjih, ki so sedaj povsod po svetu v vzponu, kot so energija, prehrambna industrija, genetika, turizem... Predvsem pa je pomembno, da ima velik človeški in intelektualni potencial,« je v svetlo prihodnost Škotske prepričan Blackett. Navsezadnje ima Škotska enega največjih deležev vključenosti mladih v vse oblike srednjega in visokošolskega izobraževanja na svetu in kar pet univerz med prvih sto najboljših, Škotska si »lasti« izum telefona, televizije in penicilina ter, ne pozabimo – prva klonirana ovca Dolly je bila vzgojena prav na Škotskem.

»Debata se sedaj vrti predvsem okoli vprašanja, ali se nam bo z Veliko Britanijo uspelo dogovoriti o monetarni uniji, a za ta pogajanja imamo čas do marca 2016, ko bo Škotska morda tudi uradno neodvisna. Najbolj pomembno je, da bo Škotska dejansko prvič dobila moč vodenja svoje gospodarske politike in da je debata o referendumu prinesla tudi premislek o prihodnosti gospodarske politike, ne glede na rezultat referenduma,« pravi Blackett.

V zadnji fazi referendumske kampanje bo tako odločalo predvsem vprašanje, ali je neodvisnost dobra ali slaba za škotsko gospodarstvo. Raziskava Yougov je še junija izmerila, da je dvakrat več ljudi menilo, da bo neodvisnost slaba za gospodarstvo, v teh dneh sta obe skupini praktično izenačeni. »Zanimivo je, da ne ustavna prihodnost ne pojem državnosti ne prepričata volilcev. Raziskave kažejo, da morajo imeti ljudje zelo močno škotsko in zelo šibko britansko identiteto, da so sploh pripravljeni razmišljati o glasovanju za neodvisnost. Pa še to ni zadosten razlog, saj velika večina ljudi na Škotskem o sebi razmišlja v okvirih obeh identitet. Navsezadnje so v tristo letih veliko pripomogli k uspehu Velike Britanije in čutijo to britansko identiteto, za razliko od Severne Irske na primer, kjer je še vedno močan občutek, da so Angleži le izvedli invazijo na njihovo državo, nikoli pa se niso integrirali v Veliko Britanijo,« pravi John Curtice, profesor na Univerzi Strathclyde v Glasgowu in svetovalec za raziskave pri Škotskem centru za družbene raziskave.

Kaže torej, da bo na koncu vendarle bolj kot srce odločala denarna računica. »Jasno je, da je tabor proti samostojnosti zaznal priložnost v ustrahovanju volilcev z morebitnimi nevarnostmi, ki jih prinaša samostojnost, in dobil podporo bank in drugih finančnih institucij, ki so začele širiti alarmantne novice,« pravi John Curtice. A obe strani sta zagrabili psihologijo dokončnosti: medtem ko stran »Better Together« opozarja volilce, da je njihova odločitev dokončna in da ni poti nazaj, v Yes opozarjajo, da druge priložnosti ne bo več. Obe strani torej Škote stiskata za vrat z usodnostjo odločitve.

Vendar pa, ali se odločitev na referendumu, ko imaš pred sabo binarno odločitev da ali ne, ne nagne običajno v smer »da«, vprašam profesorja za javnomnenjske raziskave. »Slišal sem že za ta argument, a sam verjamem, da se bo volilec najprej odločil za status quo. V primeru tega referenduma to pomeni glas proti,« pravi John Curtice in dodaja, da so nasprotniki osamosvojitve ravnali zelo pametno, ko so po vzoru Quebeca za geslo izbrali »Ne, hvala«, saj so s tem volilcu precej olajšali izbiro. Zveni kot »hvala za ponudbo, ampak tokrat raje ne«. Psihološki trik, ki očitno deluje.

Grožnje iz Cityja

Nasprotniki samostojnosti, združeni v taboru »Bolje nam je skupaj«, gospodarskih prednosti samostojne Škotske seveda ne poudarjajo. Nasploh je po ocenah številnih političnih analitikov njihova kampanja temeljila na strahu in skrajni negativnosti, s tem pa so odprli vrata zagovornikom samostojnosti, ki so ponudili upanje na resnične spremembe in večjo moč odločanja. Še v zadnjih dneh kampanje zato z navidezno veliko zaskrbljenostjo z javnostjo delijo napovedi velikih zavarovalnic in bank, da bodo še pred prelomnim 18. septembrom umaknile svojo aktivo »južno od meje«. Pokojninski velikan Standard Life, ki samo na Škotskem zaposluje preko pet tisoč ljudi, je tako v sredo sporočil, da ima že pripravljen načrt za selitev velikega dela svoje dejavnosti v Anglijo, če bo izglasovana samostojnost. Tudi BP, ki upravlja škotske naftne vrtine, je opozoril, da bo »posel trpel«, guverner Banke Anglije Marc Carney pa je opozoril, da bo morda Škotska potrebovala 165 milijard funtov rezerv, da bi zagotovila finančno stabilnost v primeru ločitve od britanske družine. Ob takem baražnem ognju iz Londona tudi v taboru Alexa Salmonda postanejo malce živčni. »Gre za ustrahovanje. Naftna industrija ima pred seboj svetlo prihodnost in nihče ne bo selil delovnih mest na jug,« je v sredo dejal prvi minister Salmond. A zrno dvoma je zasejano. Nihče na Škotskem si ne želi poslabšanja razmer.

Tudi nafte bo enkrat zmanjkalo, tega se zavedajo vsi, in groba ocena stroškov »razgradnje« ploščadi in naftovodov kaže, da bo takrat morebiti neodvisno Škotsko to stalo neverjetnih 40 milijard funtov. O tem povprašam tudi vodjo kampanje mladih zagovornikov samostojnosti Yes Generation Graema Snedonna. »Veste kaj, vsakih deset let nam 'strokovnjaki' povedo, da je nafte le še za dvajset let, pa jo še kar črpamo,« pravi Snedonn in doda, da se ljudje preveč ukvarjajo le z nafto. »Ta referendum je kot budilka škotske samozavesti,« pravi Snedonn. »Bistvo je, da Škoti zahtevamo samostojno državo, ker je demokratični primanjkljaj v Veliki Britaniji preprosto postal prevelik. Ne odločamo več o ničemer. Se vam ne zdi čudno, da so nasprotniki samostojnosti vse od napovedi referenduma aprila 2011 trdili, da je decentralizacija prinesla več moči škotskemu parlamentu, sedaj pa mahajo z nekim napol uradnim dokumentom, da bodo v primeru zavrnitve dali škotski vladi še večja pooblastila, vključno s samostojnim načrtovanjem javne porabe in delno svobodo pri določanju davčnih stopenj? Ne gre le za paniko, gre za priznanje, da Škotska potrebuje samostojnost,« zatrdi Snedonn in se za trenutek vrne k nafti. »Sicer pa tudi Velika Britanija ne ve, kaj bo, ko zmanjka nafte, pa še vedno ni ustanovila naftnega sklada po vzoru Norveške, kar bomo mi storili.«

19. septembra se bo Škotska prebudila v novo jutro. Kot kažejo zadnja merjenja javnega mnenja – ta sedaj vsakodnevno bombardirajo vse, ki jih zadeva vsaj približno zanima – bo izid tesen in kaže na poraz zagovornikov samostojnosti. A oblaki se ne bodo zaustavili na angleško-škotski meji, eni in drugi bodo še vedno potovali iz Londona v Edinburgh brez potnih listov, in kot kaže, bodo v vsakem primeru še naprej uporabljali funt. Škoti so sedaj politično prebujeni, družbeno angažirani in nič ne kaže, da jih bo rezultat četrtkovega referenduma potisnil nazaj v spanec. Ali kot je povedal Irvine Welsh, avtor kultnega romana Trainspotting in glasen zagovornik samostojnosti: »Škotska ima pred sabo velike in razburljive čase. Pravzaprav se šele zdaj začenja zavedati sama sebe.«