Silhueti sta skladno in ubrano v popolni tišini izrisali napis. Pri delu v popolni temi sredi noči se nista enkrat samkrat zaleteli med seboj, nista si hodili po nogah, ko sta se premikali levo in desno ob vagonu, nista si pomotoma sprejali po prstih. Usklajeno sta izrisali grafit. Brez ene same izrečene besede sta se strinjali, da je končan, pobrali spreje s tal in odšli z železniških tirov glavne železniške postaje v središču Ljubljane po istih stranskih poteh, po katerih sta prišli. Strojevodja je še vedno spal v prijetno ogrevani sprednji kabini.

Prerišemo samo grafite od turistov

Z grafiti so po podatkih Slovenskih železnic porisane skoraj vse njihove potniške garniture oziroma skoraj četrtina vseh potniških vagonov, ki so tudi glavna tarča, medtem ko se na tovornih vagonih in lokomotivah grafiti tako rekoč ne pojavljajo.

"Vlaki? Hmmm, všeč mi je stati pred to ogromno železno gmoto... in všeč mi je dejstvo, da se vlaki premikajo in tako grafit vidi neprimerno več ljudi kot na ulici. Vlaki so čisto nekaj drugega. Najprej sploh nisem risala po vlakih, potem pa sem se kar navdušila. Ker sta ves proces in scena drugačna kot na ulici," pripoveduje Vixen.

Za grafit, ki sta ga s kolegom narisala na vlak, je vsak porabil približno sprej in pol. Eden stane pet evrov. Kljub možnosti, da lahko grafitarja v vsakem trenutku zaloti policija, lastnik objekta, bližnji stanovalci ali kdo od neprijaznih delavcev na železnici, Vixen pravi, da se ob risanju zabava. Drage spreje, zimski mraz in napetost vsakič znova vzame v zakup. "Ne maram pa stresa in si zato ne zadajam nekih vratolomnih misij. Ne ljubi se mi ure in ure čepeti v grmu zato, da bi na vlak narisala en majhen grafit. Raje grem po ulicah ali najdem kakšen prostor, kjer sem lahko bolj kreativna," razlaga Vixen.

Medtem že hodimo po središču Ljubljane. Ulice so sredi noči prazne in mirne, nikjer nikogar, ki bi motil grafitarja pri delu. Osamljeni avtomobili, ki pripeljejo mimo, ne upočasnijo vožnje, kolesarji se ne ustavljajo. Tudi zato grafitarji raje rišejo pozimi, saj je poleti na ulicah preveč ljudi, ki jih ovirajo. Ob Komenskega ulici mimogrede narišeta še manjši napis: Egopony. Vsaka grafitarska ekipa piše in riše svoja gesla. Vsak grafitar ima svoje prepoznavne znake. "Slovenija je tako majhna, da se med seboj vsi poznamo," pravi Vixen. "Tudi zato med nami velja nenapisano pravilo, da nikdar ne rišemo preko drugega grafita. Razen od turistov. Teh je v Ljubljani vedno več," dodaja.

Največ jih svojo sled pusti na Trubarjevi. Bele površine so tam bolj ko ne v celoti prekrite s podpisi, taggi, raznoraznih grafitarjev, z ilustracijami ponijev, ptičkov, ovčk in drugih živali, z grafiti, ki so tako dodelani, da jih je že težko prebrati. Za nove tagge, slike in gesla, ki jih zdaj po stenah puščata grafitarja, skorajda ni več prostora. Nekaterim je bistveno to, da narišejo in napišejo čim več, ne glede na estetiko. Tudi preprosti podpisi, tako imenovani taggi, štejejo. Samo da se vidi, da je bil grafitar tam in zaznamoval prostor.

Vixen po drugi strani pravi, da vedno stremi k boljšemu, lepšemu, večjemu, seveda pa je vsak grafit odvisen od situacije. "Nekega koncepta o tem, kaj rišem, pa nimam," pravi. "Moji grafiti so preprosto zabavni. Včasih si romantično predstavljam, da ima kdo slab dan in zagleda kaj mojega in ga to spravi v dobro voljo. Enkrat sem videla mamico, ki je vzela otročka iz vozička pred mojim grafitom it's never too late to have a happy childhood in ga z njim fotografirala," pripoveduje Vixen. Ta prizor jo je razveselil.

Zabava jo tudi osnovni namen grafitarja, ki je v zadnjem času ulice okrasil z oblački, v katerih piše "Zoki nima za pet dek zenfa", "I love you" (najdemo ju na Trubarjevi) ali "Ki te si gustek?" (ta je v Kotnikovi ulici). Ko jih je risal, si je predstavljal, da se bodo ljudje postavili pod oblaček, se slikali in se ob tem vsaj nekaj sekund pristno smejali, opisuje avtor, ki želi ostati neimenovan.

"Del vzgiba, da rišem grafite, je morda v tem, da z lahkoto pokažem, kaj rišem, ni se mi treba iti igric zvez in poznanstev, intelektualiziranj in vsega ostalega bullshita z galerijami. Čeprav sem že imela nekaj razstav, ampak tam sem predstavljala druge stvari, ki jih rišem. Saj navsezadnje študiram umetnost," pravi Vixen. Tudi zato je predana in resna v tem, kar počne, dodaja.

Grafiti so, tako kot vsa druga umetniška dela, avtorska dela. Zakon o avtorskih in drugih pravicah določa, da je lastnik grafita njegov avtor in ga ima tako pravico na vse možne načine distribuirati, razlaga Miha Trampuž, ki se na Slovenski avtorski agenciji ukvarja z avtorskimi pravicami v umetnosti.

V Amsterdamu jo zaradi grafitov čaka sojenje

Zdi se, da je mesto idealen razstavni prostor. Grafiti, ki so jih narisali Vixen in drugi, ostajajo na ogled na stenah in vlakih več let, saj je njihovo odstranjevanje precej drago. Čiščenje vlaka in nanos zaščite pred novimi grafiti stane okoli pet tisoč evrov. Ob tem vlak tudi za več dni umaknejo iz prometa. Pri čiščenju se vlaki pogosto poškodujejo, kar pomeni še dodatne stroške in dodaten izpad vozil. "Zato običajno očistimo predvsem oznake na vlakih, ki morajo biti zaradi predpisov nujno vidne," so priznali na Slovenskih železnicah.

V Mestni občini Ljubljana so s sten nekaterih javnih stavb, med drugim tudi s sten hiš na Trubarjevi, ki jo imajo grafitarji tako zelo radi, lani očistili 1034 kvadratnih metrov grafitov, kar jih je stalo 14.636 evrov. Leto prej so očistili 1434 kvadratnih metrov javnih površin, kar jih je stalo 24.389 evrov, leta 2009 pa 1240 kvadratnih metrov površin, za kar so iz občinskega proračuna namenili 30.051 evrov. Poleg Trubarjeve so očistili še podhode in nadhode, pa tudi Maistrov spomenik in stolno cerkev. S tem so odstranili kvečjemu desetino ljubljanskih grafitov, glavnina jih ostaja. Kamnite in občutljive površine ter površine iz umetnega kamna včasih prepleskajo s protigrafitno zaščito, s katere je grafit lažje odstraniti. "Vendar pa je ta zaščita sporna za Zavod za varstvo kulturne dediščine, ker se ta del fasade sveti," pravijo na ljubljanski občini.

Vixen je grafite, ki krasijo ljubljanske ulice, začela risati pred leti. Takrat je bila bojda edina punca med grafitarji. Še danes grafitarstvo velja za moško domeno, le peščica je grafitark. "Najprej me kolegi niso hoteli vzeti s seboj, potem pa so se navadili. Pa kaj potem, če sem punca. Če pride policija, itak vsak leti v svojo smer, to, da sem punca, takrat ne igra nobene vloge," pravi ena izmed redkih slovenskih grafitark, ki se ne želi izpostavljati.

Vixen je imela doslej srečo. V Sloveniji je policija še ni dobila na delu. Kot zgovorno pričajo stene stavb in vlaki na železnici, je Slovenija še vedno raj za grafitarje in tudi zato mnogi grafitarji iz tujine prihajajo k nam na misije. Manj sreče je imela v tujini. Zasačili so jo v Parizu, a se je izmazala in jo odnesla zgolj s kaznijo, v Amsterdamu pa jo čaka sodni proces zaradi grafitiranja. Če jo bodo obsodili, ji grozi nekajmesečna zaporna kazen.

No, pri nas se kaj takega še ne dogaja. Grafiti na javnih mestih so prekršek po zakonu o varstvu javnega reda in miru, ki predvideva globo v višini 208,64 evra. Če so sporočila rasistična, je globa nekoliko višja in znaša 834,58 evra. Lani je nižjo globo plačalo trinajst grafitarjev, leto prej enajst, leta 2009 pa deset.

Če grafitar dokazano povzroči materialno škodo, lahko oškodovanec poda tudi predlog za pregon kaznivega dejanja. Čeprav so grafiti avtorska dela in je načeloma njihov lastnik grafitar, pa je nesporno, da se pojavljajo na stenah, ki so last nekoga drugega. Zato pride do kolizije dveh najvišjih, absolutnih, izključnih in ustavnih pravic. "Ti pravici sta sicer enakovredni. A v tej koliziji pravic ima prednost lastnik stene, ker iz njegove lastninske pravice izhaja, da se lahko brani pred posegi. Če ne dovoli, da se fasado opremi z grafitom, to seveda lahko prepove ali grafit odstrani. Grafitar pa kljub temu tudi po izbrisu obdrži lastninsko pravico. Ponovitve tega istega grafita avtorju ne more nihče prepovedati. Avtor lahko svoj grafit fotografira, fotografijo objavi v knjigi, v mediju, kjerkoli. Samo na tuji steni, kamor ga je nezakonito narisal, ne," razlaga Trampuž.

Kazenski zakonik za takšno poškodovanje tuje lastnine predvideva dve- do petletno zaporno kazen, lastnik stene pa ima tudi pravico do odškodnine. Statističnih podatkov o izrečenih zapornih kaznih zoper grafitarje na policiji ne vodijo. Zgovoren pa je podatek, da so ljubljanski mestni redarji prva taka primera kaznivega dejanja obravnavali šele lani in ju kasneje prepustili v reševanje policiji. Zavedajoč se, da glede na množico grafitov po mestu tega ni mogoče šteti ravno za uspeh, tako na policiji kot na redarstvu obljubljajo, da bodo v prihodnje bolj dejavni.

Medtem pa se zdi, da so na Slovenskih železnicah nad grafitarji že obupali. Ljubljanska in mariborska postaja sta sicer varovani s kamerami, na preži pa so tudi delavci železnice. Občasno zasačijo avtorje grafitov in obvestijo policijo, ki nato ukrepa. "Žal pa je popolno varovanje vlakov na postajah ponoči povezano z zelo visokimi stroški, saj bi za učinkovit nadzor morali zgraditi ograje okrog obsežnih postajnih površin, namestiti kamere in zaposliti številne varnostnike. Slovenske železnice imajo skupaj več kot dvesto vlakov, ki so v nočnem času na postajah po vsej Sloveniji," so povedali na Slovenskih železnicah.

Kastracija grafitov

Na mestni občini se bodo proti grafitom borili z legalizacijo. Določili so trinajst lokacij, kjer je grafitiranje dovoljeno. V podhodu pod Celovško cesto pri Kinu Šiška, na Dolgem mostu, v podvozih pod železniško progo na Drenikovi, Kajuhovi, Erjavčevi in tistem v Rožni dolini, na Trnovskem pristanu, pri osnovni šoli Trnovo, v podhodu pred predorom Šentvid, na Metelkovi in v Rogu, posebej za navijače pa so predvideli lokacijo na strelišču ob Dolenjski cesti. "Verjamemo, da bo z možnostjo prostega izražanja grafitarjev takih posegov v prostor bistveno manj in da se bo dolgoročno zmanjšala toleranca zoper vandalistične posege v prostor, javnost pa bo pozornejša na te pojave," se nadejajo na ljubljanski občini. Po enem mesecu, kolikor je minilo od uveljavitve ukrepa, o rezultatih še ne morejo govoriti.

Njihove želje pa z eno potezo zavrne Vixen. "Raje rišem po stenah, kjer ne smem, čeprav smo tudi na legalne lokacije že šli. Pekli smo čevapčiče in ves dan risali, a ne istih stvari kot sicer," pravi Vixen. Ni se pametno na tak način izpostavljati, pravi, še posebej ne po vseh teh letih, kar nekaznovana riše po javnih stenah. "Pa ravno to, da je prepovedano, daje neki poseben čar grafitiranju. Rada imam izzive in nočne podvige, ki pridejo s tem, to iskanje mest, raziskovanje uličic, različni pogoji v različnih mestih…"

Lokacija je izbira vsakega posameznika. Tako legalna kot nelegalna mesta imajo svojo specifiko, razlaga kustos v Mednarodnem grafičnem likovnem centru Božidar Zrinski, ki je v sodelovanju s slovenskimi grafitarji v MGLC organiziral prvi razstavi, v celoti posvečeni grafitom in ulični umetnosti. Grafitiranje na legalnih lokacijah je na neki način podobno grafitiranju v galeriji, pravi. "Po eni strani lahko na legalnih mestih pokažejo vse svoje spretnosti, imajo čas in prostor, da to popolno izpeljejo. Po drugi strani pa se poraja vprašanje, koliko progresivnega, opozicijskega naboja se tja prenese. Vedno gre za vprašanje, kaj hočeš z grafitom povedati, na kaj hočeš opozoriti. Zadeva je problematična, ker se neka institucija ukvarja z grafiti, ki so v svoji biti nelegalni in nekomercialni," pravi Zrinski.

Namenske lokacije nikakor ne morejo ustaviti razvoja nelegalnih grafitov. Posebnost grafita je namreč prav ta, da mu ne moremo določiti, kdaj in kje se bo pojavil, dodaja Zrinski. Čeprav na mestni občini poudarjajo, da so lokacije izbrali skupaj z grafitarji, Zrinski opozarja, da take lokacije nikoli ne morejo biti optimalno izbrane. "Vsak grafitar se po mestu giblje na svoj način in vidi svoje točke, kamor bi rad umestil svoje sporočilo, in prav tisto spontano sporočilo potem zaznamuje mesto in urbano okolje," pravi.

"S tem se grafite kratko malo kastrira," pa o legalnih mestih meni Sandi Abram. Potem ko je MGLC priredil prvi grafitarski razstavi pri nas, je Abram skupaj s še dvema urednikoma, Gregorjem Bulcem in Mitjo Velikonjo, sistematično zaobjel fenomen grafitov v posebni številki Časopisa za kritiko znanosti, Veselo na belo. Medtem ko Zrinski grafite pojmuje kot umetnost, jih Abram razume predvsem kot urbani fenomen. Uvedbo legalnih mest razume kot nadaljevanje mestne politike, ki stremi k discipliniranju grafitarjev. V zadnjih letih so v Ljubljani začeli aktivneje odstranjevati grafite, jih odrivati iz centra in ustvarjati sterilno, grafitov prosto okolje. "Verjetno so kasneje uvideli, da tako ne morejo ustaviti tega pljuska kreativnosti, in jih poskušajo zdaj na tak benevolenten način omejiti. V prihodnje bodo verjetno zaostrili kriterije za discipliniranje in kaznovanje, češ, saj imate tiste površine, zakaj pa še vedno uničujete mesto," razlaga Abram.

"Uničevanje javnega inventarja? Kaj pa vem... Tako in tako smo na vse možne načine nadzorovani v tej družbi, da ne govorim o bombardiranju z oglasi. Vsiljujejo nam jih povsod, na stenah, na tleh, na tablah, tudi na vlakih. Na neki način sem mogoče malo uporniška do tega. Oblasti motijo moji grafiti, a oglas za Simobil ali Mercator jih pa ne moti?" razmišlja Vixen.

Kakšna je pravzaprav razlika med vlaki, porisanimi z grafiti, in tistimi, ki so popolnoma oblepljeni z oglasi? Zakaj je oglas več vreden, se sprašuje Zrinski in v isti sapi odgovarja: "Zato, ker so oglaševalci plačali mastne denarje, da so lahko vlak oblepili s svojimi parolami, grafitarji pa so to želeli storiti zastonj. A koliko reklam je dejansko kvalitetnih, koliko jih je primernih za okolje? Toleriramo jih samo zaradi finančne dobrobiti. Pri grafitih pa gre za to, da na nelegalen način zasedejo prostor. Če bi plačali, bi jih verjetno sprejemali drugače."

Ni lepih in grdih grafitov

Podobno kot sprejemamo pojav oglasov in razumemo njihovo finančno ozadje, moramo tudi grafite razumeti v kontekstu tega, zakaj se sploh pojavljajo, pojasnjuje Abram. "Pomembno je vprašanje, kako ta ulična kreativnost pod vprašaj postavlja primat javne lastnine, javne komunikacije in obstoječih politično-ekonomskih družbenih odnosov. Gre za metodo, ki jo lahko vsi uporabljajo, gre za neposredno komunikacijo brez cenzure, brez kakršnihkoli posrednikov, ki je na ogled širši javnosti," opisuje Abram.

Če se ob pogledu na estetske slike lahko vsaj pogojno strinjamo, da vendarle gre za umetniška dela, ki pod določenimi pogoji predstavljajo okras mesta, pa se mnenja lomijo na tistih grafitih, ki so zgolj podpisi imen, in običajno prevlada stališče, da niso to nič drugega kot čačke po stenah. Kje je torej meja med grafitom, ki predstavlja okras, in čečkanjem po stenah? Ta logika deljenja na (ne)zaželene, (ne)kultivirane je enaka logiki deljenja na nizko in visoko kulturo, meni Abram.

Zrinski se še dobro spominja prvega sodelovanja z grafitarji ob pripravi razstave v MGLC. Seveda so morali pred začetkom risanja grafitov določiti nekatere omejitve. Večina je razumela, da nekaterih stvari ni dobro popisati, in z večino so se zedinili glede pravil igre. Seveda pa se je našla grafitarka, ki ni upoštevala teh pravil in je naredila stencil, šablono, na akumulacijsko peč v galeriji. "Zahteval sem, da to očisti, če ne bo ona, bom jaz, sem rekel. Seveda ni hotela in sem to z muko očistil jaz. Večina ostalih sodelujočih se je izjemno zabavala na ta račun, no, ona pa je to videla kot dobro izhodišče za naprej," razlaga Zrinski.

Kasneje je spet naredila grafit na to isto peč in ga skrila. Šele neposredno pred otvoritvijo razstave je Zrinski opazil nov, ogromen napis. "Takrat sem se zgrozil in tema mi je padla na oči. A kmalu sem dojel: To je to! To je najboljše delo na razstavi! Govori o sistemu, v katerem delujejo grafitarji, o konfliktu, kritično se obnaša do vseh drugih del na razstavi. To je bil definitivno najboljši projekt na razstavi, ta umetnica je presegla vsa pričakovanja," danes priznava Zrinski. In kaj je pisalo?

Božo's concept fucked up my stencil. (Božov koncept mi je zjebal grafit).