Na Hrvaškem je bilo namreč že leta 1996 jasno, da je vrh nove »postkomunistične oblasti« od svojih predhodnikov »komunistov [podedoval tudi …] spoznanje o vrednosti kolektivnega spomina«. Kolektivni spomin, ugotavlja Ugrešićeva, je namreč mogoče »napisati na novo. Mogoče ga je konstruirati in rekonstruirati, konfiscirati, rekonfiscirati, dekonstruirati, razglasiti za politično korektnega ali nekorektnega (ali sledeč komunistični govorici za primernega ali neprimernega).«
In ker je bila »dekonstrukcija« spomina na Hrvaškem v polnem teku že takoj po letu 1991, so krogi okoli Hrvatske demokratske zajednice (HDZ) lahko v pičlih štirih letih izbrisali stari in oblikovali »nov kolektivni spomin«. Še več, v okviru novega spomina so rekonfiscirali tudi spomin poražencev iz leta 1945. Spomin »ostarelih političnih migrantov, ustašev, kolaborantov Pavelićevega režima, med preživelimi pa je bilo tudi kar nekaj paznikov v koncentracijskem taborišču Jasenovac«. Poleg tega je vse te »dolgožive starce« po povratku na Hrvaško pričakalo »simbolično zadoščenje«. Na ulicah mest in krajev osamosvojene Republike Hrvaške je bilo namreč znova mogoče srečati »ustaške simbole […] in portrete Anteja Pavelića«. Ob konfisciranem premoženju so povratniki dobili tudi »priložnost za rehabilitacijo lastne preteklosti«, nekateri celo funkcijo v vladi. V okviru prvega so začeli kmalu izhajati njihovi spomini, v katerih so avtorji pohvalili delovanje nastajajočih »skupin mladih hrvaških neonacistov«, med katere že dolgo prištevamo tudi Marka Perkovića Thompsona, idola predsednika Slovenske demokratske stranke.
Kultura laži po slovensko
Glede na to ne preseneča, da smo bili podobnemu procesu priča tudi v Sloveniji. Le da so v rehabilitaciji nacifašistične kolaboracije slovenski konstruktorji novega nacionalnega spomina na začetku za hrvaškimi kolegi precej zaostajali. A ne povsod in ne za dolgo. Kar se postavljanja spomenikov padlim domobrancem tiče, so jih prehiteli že v devetdesetih, dokončno pa so jih zasenčili s prevajanjem kolaborantov v žrtve partizanskega/komunističnega nasilja. Najbolj zgovorna pokazatelja te pomenske transformacije sta napis na domobranskem spomeniku v Grahovem in spominska plošča na ograji ameriškega veleposlaništva v Ljubljani.
