Zaradi te moči besede se je v mnogih vojnah dogajalo, da ne civilisti ne vojaki niso smeli prebirati tujega časopisja ali poslušati tujih radijskih postaj. Kršitve teh določb so nemalokrat zelo strogo kaznovali. V nekaterih nemirnih državah to velja še danes. Tako ponekod oblasti svojim prebivalcem ne dovolijo dostopa do medmrežja. Tudi v povojni Jugoslaviji takratni oblasti ni ugajalo, če so državljani poleg uradnih poročil o dogajanju doma in po svetu, ki so jim jih ponujali domače časopisje in domače radijske postaje, poslušali tudi novice »s sovražnih« radijskih valov, kot so bili radio London, radio Svobodna Evropa, radio Vatikan ter Glas Amerike iz Washingtona. Radio London je imel redne informativne oddaje v slovenščini že od leta 1941 in tisti, ki so jih poslušali, so se o vsebini med sabo pogovarjali bolj naskrivaj, da jih ne bi kdo imel za protidržavne elemente, kar bi lahko bilo škodljivo, četudi tedanja jugoslovanska oblast tega početja ni izrecno prepovedovala. No, med vojno je bilo to početje zaradi zagroženih ukrepov okupatorja smrtno nevarno. V Sloveniji je bila zelo poslušana tudi omenjena ameriška radijska postaja, čeprav je za območje Jugoslavije program tekel v srbohrvaščini. »Tu Washington, Glas Amerike, govori Grga Zlatoper,« je bil nekakšen avizo te postaje. Zlatoper, nekdanji hrvaški nogometni vratar, se je med vojno oglašal kot reporter in politični komentator radia London, leta 1950 pa se je preselil v ZDA. Ljudje, ki niso najbolj verjeli domačim medijem in so hoteli biti bolje obveščeni, so te postaje poslušali redno, skoraj kot nekakšen večerni ritual, in naslednji dan staknili glave ter »politizirali«. Kot rečeno, le v krogu zaupnih ljudi in ne preveč na glas.
Stranke
Prebilič pravi, da s SDS in Golobom ne bi sodeloval
