Bolj ko se je leta 1921 bližal datum sprejetja prve ustave nove države, vse glasnejše so bile govorice, da v njej ne bo prostora za ime Slovenija, ker bo država s ciljem vzpostavitve in vzdrževanja centralistične politike in boja proti nacionalizmom razparcelirana na manjše enote. Slovenci tem govoricam sprva niso verjeli, ko pa je bila ta zamisel vlade znotraj parlamentarnih klopi sredi junija 1921 tudi uradno predstavljena, se je med njimi znova pokazal tako značilen razkol oziroma delitev na dva pola, kakršne se nismo otresli vse do danes. Medtem ko demokrati in liberalci predstavljeni delitvi niso nasprotovali in so jo njihovi delegati v parlamentu nameravali podpreti, so se delitvi Slovenije na dva dela in izginotju njenega imena na vso silo upirali avtonomisti, ki so želeli novo državo urediti kot skupnost med seboj povezanih narodnostnih ozemelj. To idejo so podpirali zlasti v klerikalni Slovenski ljudski stranki in Komunistični partiji Slovenije. Delegati obeh strank so zaradi tega sredi junija 1921 protestno zapustili konstituanto in ker so podobno ravnale tudi njune hrvaške zaveznice, je kazalo, da bo za sprejetje ustave, s katero bi bila država razdeljena na 33 oblasti, težko zagotoviti zadosti glasov. Toda premetenim srbskim politikom je z nekaj zanje všečnimi potezami na svojo stran uspelo pridobiti precej močno muslimansko zastopstvo, od slovenskih strank pa vse poslance Jugoslovanske demokratske stranke in Slovenske kmečke stranke. Na glasovanju o novi ustavi je bilo 28. junija 1921 v parlamentu 258 poslancev, od katerih jih je 223 glasovalo za ustavo, 35 pa proti njej. Glasovanja se ni udeležilo 161 poslancev. Ker je za ustavo glasovalo 54 odstotkov poslancev, je bila ta sprejeta, Slovenija pa razdeljena na ljubljansko in mariborsko oblast.
Za avtonomijo Slovenije.
Proti obupnim naporom demokratov in njihovih plačanih trabantov — samostojnežev, da dosežejo razkosanje že tako ali tako na vseh koncih in krajih okleščene Slovenije, doni mogočen protest celokupnega zavednega slovenskega ljudstva. Širom Slovenije se razlega glas: Enotno in avtonomno Slovenijo hočemo imeti! Glavni glasnik te zahteve pa so občinski odborniki, ki na sejah občinskih odborov, kljub terorju in grožnjam, vkljub vsem obljubam in poskusom podkupovanja, izvršujejo voljo svojih volivcev in sklepajo tozadevne resolucije, za katere glasujejo tudi oni pristaši samostojne Slovenije, ki so spoznali brezvestno igro svojih voditeljev. (…)
Slovenec, 19. junija 1921
Proglas poslancev Slovenske ljudske stranke.
Slovenski poslanci, ki so zastopani v Jugoslovanskem klubu, so pretekli teden izstopili iz konstituante, ker »nočejo biti priče pri zakonodajnem činu, ki očito ruši narodno in državno edinstvo«.
Ta korak parlamentarnih zastopnikov ogromne večine slovenskega ljudstva je naravnost zgodovinskega pomena. S tem korakom so pokazali, da razumejo voljo ljudstva, ki jo je jasno izrazilo ob priliki občinskih volitev. Ta korak je dalje najodločnejši protest proti nameram sedanje vladne večine, da s pomočjo z denarjem pridobljenih muslimanskih begov in zapeljanih slovenskih samostojnežev vsilijo ljudstvu ustavo, ki je večina Hrvatov in Slovencev ne priznava kot svoje. (…)
Ljudska stranka se je vsikdar borila za pravico in svobodo. Ona stoji na stališču, da mora imeti svobodno ljudstvo v občini, okraju, županiji in pokrajini vlado v svojih rokah (avtonomijo). Naša državna uprava in naše zakonodajstvo mora biti tako urejeno, da od najnižje upravne enote pa do najvišje vlada suverena volja ljudstva. Za to načelo so se narodi cele vekove borili proti samovolji in absolutizmu bodisi posameznika, bodisi več posameznikov, ki so se z nemoralnimi sredstvi polastili oblasti in nasilno vladali. Zaradi tega je ljudska stranka postavila zahtevo, da ostanejo pokrajine naše države v svojih dosedanjih mejah in da bodi na čelu vsake pokrajine vlada kot najvišji izvrševalni organ pokrajinske uprave, v vsem odgovorna saboru, ki ga bo ljudstvo izvolilo temeljem splošne, tajne, razmerne volivne pravice.
Kot svobodne in avtonomne smo predlagali te-le pokrajine: Hrvatska in Slavonija z Medjimurjem s saborom in vlado v Zagrebu; Slovenija in Prekmurje s saborom in vlado v Ljubljani, Srbija, Črna gora, Vojvodina, Bosna in Hercegovina s saborom in vlado v Sarajevu. Kar se tiče Dalmacije, smo rekli, da jej puščamo na voljo, da bodi ali sama avtonomna ali pa se pridruži Hrvatski in Slavoniji ali pa Bosni in Hercegovini.
Toda vlada g. Nikole Pašića in stranke, ki jo podpirajo, hočejo napraviti tako ustavo, po kateri bosta vsa uprava in vse zakonodajstvo osredotočena v Beogradu. Tako se uvaja absolutistični režim, ki ne samo da se ne bo oziral na ljudsko voljo in ljudske želje v posameznih pokrajinah, ampak bo pod njim vsa ljudska samouprava v občini, okraju in županiji postala popolnoma iluzorna. (…)
Avtonomist, 20. junija 1921
Upravna razdelitev države.
LDU Beograd, 21. junija. Danes dopoldne je bila v ministrskem kabinetu v konstituanti konferenca zastopnikov parlamentarnih klubov (ožji ustavni odsek). Razpravljalo se je o osmem oddelku in je bil odklonjen predlog dr. Vošnjaka, ki je zahteval za oblasti 900.000 prebivalcev. Z večino glasov je bilo sklenjeno, naj se današnje županije oziroma okrožja pretvorijo v okrožja, od katerih bi se pozneje dve ali več županij pretvorilo v oblasti, od katerih pa ne bi nobena smela imeti več kakor 800.000 prebivalcev. (…)
Tabor, 23. junija 1921
»Živeli Kranjci – živeli Štajerci!«
Ko te vrstice pišemo, je odločitev bržkone že padla. Vladna večina, sestavljena iz »demokratov« brez demokracije in radikalcev brez radikalizma ter podpirana od različnih kupljenih turških begov in zapeljanih samostojnih slovenskih kmetov, je v svoji državotvorni pameti enotno Slovenijo razdelila na dve »oblasti«, na Kranjce in na Štajerce …
Na ta način naj bi se zabrisalo in izbrisalo slovensko ime iz zgodovine. Ostalo naj bi ohranjeno le še v skupnem državnem imenu »Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev«, toda tudi tam le še nekaj časa, dokler ne pride veliki dan, ko bo padlo tudi sedanje državno ime (…)
Avtonomist, 27. junija 1921
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
