Četudi smo v Ljubljani od leta 2006 večinoma izvajali projekte za nazaj, da bi dali nastavke za nove ureditve mesta, pravega odgovora na ta vprašanja še ni mogoče dati. Govoriti o tem, da naj bi bilo polno soglasje nujen in potreben pogoj za nekaj tako nepopularnega, kot je trajnostna preobrazba mesta, je še posebej v naših razmerah lahko le teoretična predpostavka. Moja izkušnja je taka, da s polnim soglasjem večine javnosti in ključnih deležnikov v mestu, regiji in državi tega procesa ne bi bilo mogoče niti sprožiti, še manj pa ga usmerjati v predvidljivem časovnem zaporedju. Zlasti če upoštevamo dejstvo, da še nismo razvili sposobnosti in veščin za učinkovito dogovarjanje in soodločanje. Usvojili nismo niti osnovnih pravil demokratičnega obnašanja, ki bi namesto v zaostrovanje konfliktov javnost vodilo k zavestnemu iskanju za večino sprejemljivih rešitev.
Avstrija
Komisija ugotovila: Racija na Peršmanovi domačiji je bila nezakonita
