Resda so te človeške sprevrženosti nekoč dobile tudi svoja demonska imena. Vendar teh demonskih imen ob vsiljivi primitivnosti, ki ji danes rečemo slovenska državna politika, ne bom posebej izpostavljal. Saj se mi je kljub njeni mračnosti v še zmeraj nekoliko magično zaznamovanem času zimskega solsticija, volčjih noči in adventa ne zdi vredno demonizirati.
Jasno je, da posamezniku v naši bližini, ki ga izrazito zaznamujejo ali celo obvladujejo napuh, pohlep, zavist in jeza, nočemo in ne moremo zaupati. Vzbuja namreč odpor. Pravzaprav se mu še najraje izognemo.
Če pa te sprevrženosti zaznamujejo ali celo obvladujejo tisto, čemur torej rečemo državna politika, je seveda problem večji. Resnejši. Saj se politični realnosti ne moremo preprosto izogniti. V njej imamo namreč svoj delež. Zato je tudi od nas samih odvisno, kdaj bomo to, kar se danes v politiki primitivno vsiljivo napihuje in samopoveličuje, zamenjali z vsem, čemur bomo lahko s ponosom rekli naša državna politika. Za začetek si, skratka, lahko priznamo, da imamo oblast s primitivno mentalno strukturo plemenskega tipa. To žal pomeni, da je zanjo na primer napuh le v tistem primeru napuh, ko tako odloči njen vodja. Enako velja pri opredeljevanju pohlepa, zavisti, jeze, skratka vseh sprevrženosti – in vrlin.
Vendar takšne oblasti, tudi če jo prepoznamo kot primitivno, nikakor ne gre podcenjevati. Saj je vzpostavljena po volji tistega dela volilcev in častilcev, ki jim takšno stanje ustreza in ki se lastne primitivnosti ter primitivnosti obstoječe oblasti bodisi nočejo bodisi ne morejo zavedati.
Če si namreč danes ob vsem tem privoščimo nekoliko kulturne distance in naši politični oblasti prisluhnemo natančneje, lahko slišimo: »Hu, Janez! Hu, mi! Hu, glupi davki! Hu, glup narod! Hu, orožje! Hu, plen! Hu, komunajzarji! Hu, Murgle! Hu, puška v koruzi! Hu, paraziti!…« K čemur seveda disciplinirano podrejeni poslanci, podaniki in častilci vsakič znova v en glas dodajo svoj: »Hu-u, hu-u, hu-u!«
Tako nekako se torej s kulturne distance to našo politiko in njene častilce sliši v današnji adventni čas. In kratko malo ne more biti preslišano. Vsak neprimitiven, kulturen človek pa ve, da tega, tudi zaradi krvavih zgodovinskih izkušenj s tovrstnim primitivizmom, ne gre podcenjevati.
To, da neki del prebivalcev zmeraj, tudi v vsaki sodobni družbi, mentalno ostaja na ravni primitivnega človeka, je na primer ugotavljal že ustanovitelj analitične psihologije in, kot vemo, eden najpomembnejših psihologov ter filozofov 20. stoletja Carl Gustav Jung. In nobenega razloga ni, da mu tudi ob soočanju z današnjo slovensko mentalno in politično realnostjo ne bi verjeli. Saj tudi sami dobro vemo, da se stara zgodba zmeraj oblastiželjnega primitivizma ponavlja. In čeprav je tak primitivizem še ne tako daleč nazaj tudi v Sloveniji povzročil veliko nesreče in zla, je treba upoštevati povsod po svetu evidentno dejstvo, da nobena krvava norija, nobena vojna določenega dela ljudi kratko malo ne spametuje. Primitivnost je, skratka, zmeraj in povsod enako primitivna.
Tisto, kar na Slovenskem kljub vsemu vendarle vzbuja optimizem, pa je dejstvo, da se od tega primitivizma večina državljank in državljanov dovolj očitno distancira. O tem jasno priča veliko dejstev – nenazadnje tudi nedavni referendum o vodah. Skratka, nobenega dvoma ni, da se velika večina slovenskega prebivalstva dobro zaveda, kaj je javni interes, kaj sta nesramna lažnivost in korupcija, kaj so dolgovi, kaj napuh, pohlep, zavist in sovražna maščevalnost. Zaveda pa se tudi, kaj so osnovne človeške vrline – torej razumnost, pravičnost, zmernost in srčnost. In ker ravno te vrline v odločilni meri opredeljujejo tisto, čemur rečemo človeška vest, se preprosto ve, kdaj je sklicevanje na vest iskreno, kdaj pa zavržna podlost, lakomnost ali strahopetnost.
Pomembni večini slovenskega prebivalstva je torej jasno, zakaj se očitnim političnim lažem, pohlepu, zavisti, napuhu in grožnjam podrejeni poslanke in poslanci sklicujejo na »lastno vest«. Saj v tej civilizaciji preprosto vemo, da zlagana ali prodana vest lahko pomeni le še nizkotnost, lakomnost, izprijenost ali strahopetnost. Toda takšna zavržnost pri civiliziranem delu prebivalstva od nekdaj vzbuja prezir. Človeška vest namreč ni nekaj, kar bi lahko tržili ali kupovali. Tudi če ji rečemo »lastna vest«, ne. Saj je vest kot vest, torej sleherna vest, v naši civilizaciji težko pridobljena kulturna vrednota – in kot takšna prepoznaven obraz človeškega duhovnega bitja. Če torej nekdo s sklicevanjem na vest skuša prikrivati svojo sprevrženost, to pri večini slovenskega prebivalstva zagotovo vzbuja odpor. S civilizacijsko-kulturnega vidika pa se takemu nekomu kratko malo reče lažnivec ali izprijenec.
Ko se, skratka, v parlamentu lakomni in izprijeni ali strahopetni poslanci sklicujejo na »lastno vest«, žalijo tisto, kar se je v naši civilizaciji skozi težke preizkušnje v preteklih tisočletjih razvijalo in ohranjalo kot sveta vrednota sobivanja in človečnosti. Kot kulturna vrednota. Zato od nekdaj velja, da je le človek z vestjo, ki je v svojem jedru zavezana iskrenosti, poštenosti, pogumni razumnosti, pravičnosti in zmernosti, vreden zaupanja in spoštovanja.
Prodane duše med slovenskimi poslankami in poslanci naj se torej ne slepijo, saj se njihovo zagotavljanje, da bodo ravnali po »lastni vesti«, v slovenskem civiliziranem javnem prostoru zagotovo sliši tako, da bodo ravnali po »lastni izprijenosti« ali po »lastni lakomnosti«.
Prav tako je od nekdaj znano, da primitivne oblasti ne podpirajo le primitivci, izprijenci in strahopetci, ampak tudi tisti, ki so podložni miselni in državljanski lenobi. Ta lenoba je namreč prav tako od nekdaj znana in nevarna sprevrženost. Staro demonsko ime zanjo pa je Belfegor. Miselni lenobi podvrženi ljudje so pač daleč od iskrenosti, razumnosti, pravičnosti, zmernosti in srčnosti ali kulturnega poguma. Njim je v glavnem vseeno. Oni so v glavnem utrujeni. Ali siti vse te leve in desne ali sredinske politične primitivnosti, v kateri predvsem leno živijo. Ne gane jih torej, če je miza slovenske družbene realnosti, ob kateri sedijo, smrdljivo umazana, vse počez ponesnažena in ogabna. Saj jim zadostuje, da so vsega tega siti. Naveličani. Od vsega tega utrujeni. Predvsem pa prepričani, da se bodo družbene in politične zadeve tudi brez njihovega naprezanja razvijale po svoje ter se prej ali slej tako ali drugače obrnile, kot se bodo pač obrnile. Takšni v prepričanju, da so v politiki vsi isti in da pri tem tako ali tako ni mogoče ničesar spremeniti, zvečine ne gredo niti na volitve. In jim je bilo tudi v preteklosti vseeno za vse – dokler se seveda mnogi od njih, ne da bi vedeli, zakaj, niso znašli na primer v frontnih jarkih, na prisilnem delu, v koncentracijskih taboriščih ali gulagih. Šele takrat so lahko dojeli, kakšno zlo se je kotilo iz primitivne politike, spričo katere so prej državljansko brezbrižno ali naveličano, predvsem pa leno sedeli. In so lahko sprevideli, da je civilizacijska in državljanska miselna lenoba v tesni spregi z uveljavljanjem sleherne politične sprevrženosti.
Kakršnakoli utrujenost ali distanciranost od splošnih civilnih interesov za demokracijo in z večinskimi, kulturnimi interesi usklajeno politiko – se pravi, družbena ali državljanska pasivnost ali miselna lenoba – je torej bolj ali manj voda na mlin primitivnim političnim deviacijam, pred katerimi ni imuna nobena oblast. Sploh pa je takšna miselna lenoba naravnost pogubna ob politiki, za katero je že kar preveč jasno, da jo zaznamujejo napuh, pohlep, zavist ter sovraštvo in maščevalnost.
Zagotovo je dobro vedeti, da je politik, ki ga vodi napuh, prepričan, da je neprimerljivo boljši od vseh drugih. Tak politik je v skladu s svojim napuhom tudi nečimrn. V tej nečimrnosti od vseh okoli sebe terja, da ga brezpogojno priznavajo za največjega junaka, za najsposobnejšega politika, tudi za največjega genija in edinega odrešitelja. Kdor tega ne upošteva ali se temu zoperstavi, si seveda takoj nakoplje njegovo jezo, z njo pa tudi sovraštvo in maščevalnost.
Ravno tako je dobro vedeti, da pohlepen politik ob zaslužku, provizijah in občutku, da nikoli nima dovolj, pozabi na druge vrednote. V skladu s tem ga seveda zanimajo samo tiste dejavnosti in priložnosti, od katerih si obeta koristi. Vseeno mu je torej, če pri tem svojem hlastanju zavrže »lastno vest«, izda javni interes in če se po potrebi do tal klanja političnemu napuhu in nečimrnosti nadrejenega. Hkrati stori vse, da si ne bi nakopal njegove jeze ali celo maščevalnosti. Saj mu to omogoča, da brez nepotrebnih ali odvečnih ovir kar najbolj služi svoji primitivni pohlepnosti.
Razdiralnost in nesprejemljivost političnega zavistneža pa se kaže v tendenci, da drugi preprosto ne bi imeli ničesar. V skladu s tem spodkopava sleherno veljavo drugega. Zanika ali omalovažuje tudi sleherno zaslugo, ki ni njegova. V politiki mu je drugi pomemben le toliko, kolikor veljave ali zaslug mu lahko odvzame ali izniči. Ravno tako preprečuje rast političnih partnerjev in seveda še bolj podrejenih ali nasprotnikov. Pri tem poskrbi, da so zaradi strahu ali pohlepa vsi okrog njega od njega tudi odvisni. Saj je tako lahko prepričan, da je vse, kar premorejo, zgolj njihova samoprevara in videz ter da jim tudi to samoprevaro in videz lahko, kadarkoli se mu zahoče, preprosto odvzame.
Medtem pa navadno nepredvidljiva politična jeza pri vseh podrejenih in podredljivih vzbuja strah in previdnost. In terja zmeraj bolj brezpogojno pokorščino. Pravzaprav je politična jeza le okviren izraz za politično sovraštvo in maščevalnost. Oboje se lahko sproži kadarkoli in nad komerkoli. Lahko tudi brez konkretnega povoda ali razloga. In posledice sprožene jeze so še najraje za vse, ki jih doletijo, dovolj težke, da so preostalim v resen poduk in svarilo.
V tem zimskem predsolsticijskem ali volčjem času najdaljših noči si, skratka, ne moremo zatiskati oči pred mračno sprevrženostjo aktualne oblasti. In mentalno primitivnostjo njenih častilcev. Vendar zaupanje v zmago svetlobe ob vseh prižganih svečkah in lučkah tako po domovih kot v vaseh in mestih ne ugaša. Pravzaprav nas hrabri in povezuje v civilizirano kulturno vzajemnost. Tudi s toplo medsebojnostjo si namreč v tem času odganjamo temo in tesnobo. Drug drugemu izrekamo dobre želje – in hkrati vemo, da bo prihodnost v veliki meri odvisna od nas samih, od naše civilizirano kulturne vzajemnosti in zavezanosti pristni človeški bližini, v katero je kljub vsemu mogoče zaupati.
Prepričan sem, skratka, da ob predprazničnem stisku roke ali pogledu v oči prav nihče nikomur ne bo zaželel čim več primitivnosti, napuha, pohlepa, zavisti in sovražne maščevalnosti. Tega si pač civilizirani ljudje v kulturni medsebojnosti kratko malo ne želimo. Ne na osebni ne na družbeni ali politični ravni. Tega ne želimo niti svojim otrokom in vnukom. Saj vemo, da v nobenem primeru ne vodi k dobremu.
Zagotovo pa si bomo zaželeli veliko srčnosti, razumnosti, iskrenosti in zaupanja v dobro. Tako na osebni kot tudi na družbeni in politični ravni. Saj nas prav to povezuje v kulturno medsebojnost in krepi v odločenosti, da v svoji skupnosti, v družbeni in politični realnosti enkrat za vselej presežemo mrakobno primitivnost in preprečimo zlo.
Naj se izpolni!
