No, iz besedila se vidi, da na Mestni občini Ljubljana (MOL) o prehranski samozadostnosti in varnosti ne vedo kaj dosti več od načelnih smernic, zato tudi tako nemogoča obljuba. Na njihovo srečo je 15 let tako odmaknjen mejnik, da bo javnost nanj že zdavnaj pozabila, v tem trenutku pa taka izjava sicer pomirja, a tudi zavaja.
Žal ni treba biti kmetijski strokovnjak, da hitro ugotoviš, da gre le za prazne besede. Na območju MOL je bilo leta 2019 še nekaj manj kot 9000 hektarjev kmetijskih zemljišč, od tega dobrih 40 odstotkov travnikov in 30 odstotkov njiv. Preostanek so barjanski travniki in zaraščena kmetijska zemljišča. Po podatkih MOL (iz leta 2010, kasnejših javnih podatkov ni mogoče najti) naj bi bilo na območju mesta še 822 kmetij, torej na vsako povprečno pripade slabih 11 hektarjev.
Če izvzamemo zelenjadarske kmetije, ki naj bi jih bilo »več kot 550, vendar so specializirane zelenjadarske kmetije redke«, na območju MOL ni posebnega potenciala za pridelavo hrane. Po podatkih Kmetijskega inštituta Slovenije je bilo v letu 2023 v širši osrednjeslovenski regiji pridelavi zelenjave namenjenih 1500 hektarjev. Pri povprečni proizvodnji 5,5 tone/hektar in porabi 72 kilogramov sveže zelenjave to pomeni oskrbo slabih 22 odstotkov prebivalcev v regiji. Seveda je tu všteta tudi poraba, ustvarjena zaradi turizma. Na državni ravni več kot polovico vse zelenjave še vedno uvozimo.
Še slabše je z drugimi viri hrane (žita, mleko, meso, jajca). Ker so pogoji omejeni, na preostalih cca 2700 hektarjih razpoložljivih površin v povprečju ni mogoče pridelati dosti več kot 8000 ton krušne pšenice (kot edine kulture) oziroma je mogoče zagotoviti oskrbo s kruhom za slabih 180.000 povprečnih Ljubljančanov. Prireje jajc, perutninskega in svinjskega mesa v tem izračunu ne moremo upoštevati, ker smo razpoložljive površine že porabili za pridelavo pšenice – torej je samooskrba z njimi enaka nič. Ostane nam le še prireja mleka in govedine, ki je mogoča na približno 3600 hektarjev travnikov. Barjanske travnike (cca 860 hektarjev) pri samooskrbi le težko upoštevamo, ker so območja z dejansko in normativno omejenimi možnostmi in za govedorejo le pogojno uporabna. Pri precej ambiciozni obremenitvi okoli 2 GVŽ/ha bi bilo mogoče rediti 7200 glav goveje živine (brez podmladka in pitancev), kar pri mlečnosti brez dodatka močnih krmil (cca 5000 l/kravo/leto) pomeni 36 milijonov litrov mleka in predstavlja letno oskrbo z mlekom in jogurti (brez masla in sira) za 418.000 prebivalcev. Tako bi po tem scenariju povprečni Ljubljančan ostal brez dobrih 90 kg drugih žit (razen kruha), 70 kg mesa, 25 kg mesnih izdelkov, 80 kg sadja in 15 kg kompotov in marmelad, 10 kg olja in maščob, 7 kg sladkorja in 1,5 kg soli.
Ljubljana si prehranske neodvisnosti ne more zagotoviti, enako kot si je danes ne more več niti Slovenija. Pred desetletji, ko smo se instinktivno osamosvajali od svojih južnih sosed, smo bili temu precej bliže. V Ljubljani je deloval sklad za preskrbo mesta, ki je sistematično podpiral investicije v kmetijsko proizvodnjo po vsej regiji vse do Kočevja. Povsod po tedanji zvezni republiki se je spodbujala pridelava pšenice, krepila živinoreja, izvajale so se agromelioracije ipd. Danes je »napredek« zdesetkal kmetijstvo, živilska industrija je v rokah tujcev. Kmetijstvo v Ljubljani je v strateških dokumentih omenjeno le načelno s pridevnikom »urbano« (?). V proračunih MOL ni jasne postavke »kmetijstvo«, zelo sramežljivo in finančno nepomembno je omenjeno »podeželje«, kjer marsikje še vedno ni »pravega« vodovoda, asfalta, hitrega interneta. Razpisi MOL za podporo investicij v kmetijstvu so zgolj simbolični, pa še to spodbujajo predvsem trženje, zanemarjajo pa pridelavo, kot da je ta samoumevna. Terciarna sfera tudi po izkušnji s covidom ne razume primarnega, zanika pasti globalne oskrbe s hrano, uničuje kmetijska zemljišča in rada pritegne glasu nevladnikov, da je kmetijstvo ključni onesnaževalec okolja. Ta očitek ima enako logiko, kot če bi oponašali Snagi, ker ima kupe smeti na dvorišču.
Na MOL (seveda ne samo tam) ne vidijo, da se kmetijska pridelava opušča, da so slovenske kmetije premajhne, da bi bile konkurenčne, in obenem prevelike, da bi lahko brez težav prodale vse svoje pridelke. Sicer odločna MOL, ki je do nespoznavnosti razvila svojo verigo lekarn, ne zmore naporov, da bi na primer za svoje zavode uredila centralno naročanje in jih oskrbovala z lokalno pridelano hrano, bolj skrbno varovala kmetijsko zemljo in razvoju kmetijstva v proračunu namenila večjo pozornost.
Kmetijstvo se opušča, ker mladi v njem ne vidijo perspektive. Če bi imeli zagotovljen trg, bi lažje tvegali s specializacijo in večjimi količinami ter v trenutku postali bolj konkurenčni. Tako pa je varneje, da na dvorišče postavijo bazen in poletje preležijo v senci. Ko politiki radi govorijo o pomenu kmetijstva, se obenem trudijo, da ne bi komu kaj dali. Tako je ljubljansko kmetijstvo tepeno zaradi domnevne »razvitosti«, na razpisih Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja mu za uspešnost kot po pravilu zmanjka točk, čeprav pogoji za kmetovanje niso v sozvočju z uradno oceno.
Če nočemo prevelikih presenečenj, se moramo zavedati: zgolj ekološko pridelana hrana ne more rešiti samozadostnosti Ljubljane. Lahko je tržna niša, popestritev ponudbe, ne pa tudi steber prehranske varnosti. Mnogim bo ostala nedosegljiv nadstandard, saj tako po količinah kot po dostopnosti ne more nadomestiti konvencionalno pridelane hrane. S podnebnimi spremembami in rastočo svetovno populacijo se bo to le še zaostrovalo. Če se ne bo sprememb, MOL lahko pripišemo všečno retoriko, a tudi hojo v nasprotno smer.
Zato: prehranska samozadostnost Ljubljane? Malo morgen!
