Dodatno stopnjevanje težav otrok in mladih na področju duševnega zdravja v času epidemije potrjujejo nekatere raziskave. Delež otrok, ki se soočajo z duševno motnjo, se je v treh letih v Angliji povzpel z vsakega devetega otroka v letu 2017 na vsakega šestega v letu 2020 (Mental Health of Children and Young People in England, 2020). O alarmantnem porastu števila mladih, ki potrebujejo urgentno pomoč ali hospitalizacijo zaradi akutno stopnjevanih duševnih stisk v času zapiranja javnega življenja in drugih ukrepov v času obvladovanja epidemije, so poročali iz Avstralije, Avstrije, s Hrvaške, iz Združenega kraljestva, Francije.
Podobno se dogaja tudi pri nas. V Sloveniji se je v prvem delu leta 2020 v času epidemije zmanjšalo povpraševanje po pomoči v ambulantnih službah na področju duševnega zdravja, stopnjevati pa se je začel pritisk na urgentne hospitalizacije zaradi najtežjih motenj in stanj. Med razlogi, zakaj je bilo napotitev v ambulantne službe manj, je bila verjetno slabša neposredna dostopnost izbranih zdravnikov in vsaj v prvih mesecih epidemije tudi strah pred okužbo. Med razlogi so tudi dolge čakalne dobe, ki v mnogih strokovnih ustanovah presegajo šest mesecev in več, kar zdravnike odvrača od napotovanja, družine pa od iskanja pomoči. Z zaprtjem šol je postala slabša tudi prepoznavnost težav, saj so otroci in mladostniki odvisni od odraslih, ki morajo težave prepoznati in otroke usmeriti, da dobijo pomoč. Nekateri starši, obremenjeni s hudimi eksistencialnimi stresi, iščejo pomoč zaradi stisk otrok v manjši meri, dokler te ne postanejo tako velike, da jih ni več mogoče prezreti. Med takimi otroki so otroki in mladostniki s suicidalnimi mislimi ali tisti po poskusih samomora ter z življenje ogrožajočimi oblikami motenj hranjenja. Mesečno število otrok in mladostnikov, ki zaradi težav v duševnem zdravju iščejo urgentno pomoč na Pediatrični kliniki UKC, v zadnjih petih mesecih iz meseca v mesec narašča, aprila je bilo že dvakrat večje kot v kateremkoli mesecu v preteklih letih.
Pri opisovanju posledic epidemije in šolanja na daljavo za duševno zdravje otrok smo se srečevali z dvema pretiranima in nerealističnima predstavama. Prva je bila uradna predstava najvišjih šolskih oblasti in drugih političnih vrhov o tem, kako gre Sloveniji, njenim učiteljem in šolarjem učenje na daljavo dobro od rok in da je tako rekoč vse v redu. Druga je bila predstava o obči tragediji, ki nepopravljivo prizadeva vse generacije šolajočih se otrok. Slišati je bilo celo izjave o izgubljenih generacijah. V resnici se je veliko število otrok, po oceni strokovnjakov pedagogike in psihologije kaka tretjina, zadovoljivo ali dobro znašlo v novih okoliščinah. Mnogi otroci so imeli težave pri učenju in so bili prizadeti zaradi prikrajšanosti za stike z vrstniki ter zanje pomembnimi odraslimi, vendar tega ne moremo označiti za razlog za dolgoročno ogroženost ali pomembno poslabšanje njihove celostne dobrobiti. Obstaja pa velika skupina otrok, ki so se v obdobju obvladovanja epidemije znašli v hudih težavah, zaznamovanih s stiskami zaradi učnih zaostankov ali poslabšanja celostne dobrobiti in težav v duševnem zdravju – upada motivacije, porasta depresivnega razpoloženja in tesnobnosti, novonastalih motenj hranjenja. Skokovit porast števila otrok, ki potrebujejo urgentno pomoč zaradi poskusov samomora in akutne samomorilnosti, posebej otrok v zgodnjih najstniških letih, ilustrira realnost nastale situacije. V katero skupino se je otrok v času epidemije uvrstil, je odvisno od otroka (od njegove prilagodljivosti, psihične odpornosti, samoregulacije, učnih in čustvenih težav ali motenj, s katerimi se je soočal že pred epidemijo, učnih sposobnosti), od njegovega družinskega okolja (raven izobrazbe staršev, delo staršev na domu, podpora in pomoč pri učenju, čustvena podpora, izpostavljenost družinskim nesoglasjem, nasilju) in od socialno-ekonomskega stanja (revščina in z njo povezane neugodne življenjske okoliščine ter prikrajšanosti, priseljenci…). Seveda je bilo šolanje na daljavo v znatni meri odvisno tudi od kakovosti pedagoškega dela v spremenjenih okoliščinah.
Nekateri otroci so se šolanju na daljavo dobro prilagodili, so pa kot težavno doživeli vračanje nazaj v šole, in sicer zaradi razrahljanih medosebnih odnosov, negotovosti ob vračanju in ponavljajočih se spremembah, množičnega ocenjevanja, tudi ob pomanjkanju v času šolanja na daljavo pridobljenega znanja. Pri mnogih je primanjkljaj v znanju znatno večji, kot bi bil, če ne bi bilo obdobja šolanja na daljavo. Kljub izjemnim naporom mnogih učiteljev in izboljšavam v procesu uporabe informacijskih orodij v procesu šolanja mnogi učenci in dijaki ne bodo usvojili potrebnih veščin in učnih ciljev. Ob predvideni povečani potrebi po pomoči bodo za reševanje teh težav potrebni urgentni ukrepi, ki bodo lahko izpeljani samo z dodatnimi finančnimi vlaganji v izobraževalni sistem.
Nujno je treba urediti problem povečevanja razlik med otroki, ki so šolanje na daljavo opravljali učinkovito, in tistimi, ki zaradi zunanjih razlogov, vezanih na družinsko življenje in možnosti, ali zaradi posebnih potreb ob učenju tega niso zmogli.
Treba je tudi »uradno« prepoznati in priznati, da sta epidemija in šolanje na daljavo povzročila stiske mnogih otrok in poslabšala njihove učne možnosti. K zaščiti otrok sodi predvsem preprečevanje porasta razlik med otroki glede šolske uspešnosti. Ocenjevanje realnega znanja po tako dolgem času šolanja na daljavo je za mnoge krivično in za deprivilegirane otroke lahko dolgoročno usodno. Namesto pomoči, ki bi jo potrebovali za pridobitev manjkajočih znanj, bodo lahko deležni zapiranja vrat na poti do izobraževalnih ciljev in življenjskih uresničitev, ki bi jih ob ustreznem ukrepanju šolskega sistema lahko dosegli. Take življenjske usode ne bodo prizadele le neuspešnih otrok in njihovih staršev, prizadevale bodo tudi družbo prihodnosti. Zato smo upravičeno pričakovali odločne usmeritve stroke glede nastale situacije; to, da ostajajo te odločitve v rokah posameznih učiteljev, ni dovolj za rešitev težav.
Vselej, ko govorimo o varovanju duševnega zdravja otrok, najprej omenimo starše. Te ozaveščamo in jih spodbujamo, da aktivirajo ali poiščejo pomoč za svoje otroke. Viri so v družini, šoli, denarju (inštruktorji), nevladnih organizacijah (prostovoljci) in seveda težko dostopnih ali kratkoročno nedostopnih ambulantnih službah s področja duševnega zdravja. Toda ne spreglejmo, da starši mnogih otrok s težavami prav tako doživljajo stiske, se čutijo nemočne in svojim otrokom ne zmorejo pomagati.
Nič manj pomembno ni – ali pa je v tem trenutku še bolj pomembno – to, kar lahko stori šola. Po eni strani zato, ker je del stisk povezan s šolanjem, še bolj pa zato, ker je šola polje velikih možnosti za zaščito in pomoč otrokom. Osnovna prednost šole je, da vključuje vse šoloobvezne otroke in lahko zagotovi zaščitno okolje ter pomoč vsem, ne glede na njihovo raven podpore ali celo ogroženosti v domačem okolju. Sem sodi tudi vsem znana vrsta pedagoških prilagoditev otrokovim potrebam in primanjkljajem. Osnova pa je etos šolskega sistema in šole, usmerjen v krepitev zmogljivosti otrok za obvladovanje ovir in izzivov, krepitev njihove čustvene stabilnosti, dobre socialne vpetosti, hkrati pa tudi v podporo otrokom z že nastalimi težavami. Raziskave so pokazale, da je skrb za čustveni, socialni in vedenjski razvoj otrok pri učenju in šolskem uspehu prav tako pomembna kot kognitivna in akademska pripravljenost na šolo. Vključitev vse več otrok v običajne razrede je za učitelje velik izziv, soočajo se tudi z naraščanjem agresije in medvrstniškim nasiljem. Stopnjevanje duševnih težav pri otrocih je breme celotne družbe, dolgoročno plačamo davek vsi, osebno, finančno ali oboje, če za otroke ne poskrbimo in jim ne pomagamo pri socialnih, čustvenih in učnih težavah. Da bi učitelje, vzgojitelje in svetovalne delavce podprli pri njihovih prizadevanjih, bi bilo treba uvesti z dokazi podprte programe, ki učitelje opremljajo z učinkovitimi strategijami za podporo celostne dobrobiti otrok, njihovega čustvenega in socialnega blagostanja. Tak je na primer program »Vodenje razreda za učitelje« iz sklopa programov »Neverjetna leta za starše, otroke in učitelje«. Bistvenega pomena je sposobnost šole, da okrepi čustveno pismenost in regulacijo čustev pri otrocih, krepi njihovo medsebojno povezanost ter usposobi učitelje za učinkovito sodelovanje s starši. Ti pristopi zagotovijo nujno potreben temelj in oporo za duševno zdravje otroka, ki je ključnega pomena za učenje in celostno dobrobit (o tem podrobneje v delu Webster-Straton, 2012).
Ob tem velja povedati, da so bili mnogi problemi, s katerimi se danes soočajo učenci, učitelji in starši, prisotni že pred epidemijo, v blažji ali prikriti obliki. Aktualizacijo in porast števila otrok s težavami v času epidemije in po koncu epidemije bi zato lahko izkoristili tudi kot dragoceno učno uro za revizijo ciljev, vrednot in delovanja našega šolskega sistema. Tudi za čas brez epidemije velja, da so podpora čustvenemu in socialnemu dozorevanju, motivacija za delo in sodelovanje ter zagotavljanje varnega okolja povezani z boljšimi učnimi dosežki otrok, ne glede na njihove osnovne učne sposobnosti. Opolnomočenje šolske svetovalne službe za podporo otrokom s težavami in njihovim staršem ter krepitev njihovega sodelovanja s specializiranimi strokovnimi službami se kaže kot ključen gradnik prizadevanj za pomoč večjemu številu otrok. Pri ustvarjanju takšne šole so pomembne usmeritve in podpora učiteljem glede pedagoške in človeške pomoči učencem s težavami. Med učitelji je veliko oseb dobre volje, ki si prizadevajo za pomoč otrokom v stiskah ter si zaslužijo več podpore in priznanj.
Strokovnjaki s področja duševnega zdravja in zaščite družine bi se morali odzvati s takojšnjimi konkretnimi načrti za ureditev nastale situacije. Hudo nezadostne strokovne službe potrebujejo širitev, ki bo zaradi pomanjkanja kadrov prinesla srednjeročne rešitve, sedanja situacija pa zahteva dodatne ukrepe, fleksibilnost in krizno odzivanje strokovnih služb. Mnogim otrokom bi koristilo aktiviranje virov strokovne pomoči, kot so upokojeni mentalnohigienski ali pedagoški delavci. Gotovo so zdaj še posebej aktualne sodobne smernice razvoja in širjenja vpliva delovanja strokovnih služb, kot sta deljenje znanj in prenos nekaterih dejavnosti pomoči na osebe z nižjo izobrazbo na področju duševnega zdravja otrok. Da bi pomagali večjemu številu otrok in izboljšali kakovost pomoči, je nujno sodelovanje med zdravstvenimi službami, službami s področja duševnega zdravja in šolo.
Nevladne organizacije in prostovoljci pomagajo mnogim otrokom z učnimi in psihosocialnimi težavami. Danes je prepoznana vrednost telesne aktivnosti za duševno zdravje otrok in mladostnikov, ki jo izvajajo športne in nevladne organizacije. V prostoru civilne družbe je še veliko neizkoriščenih možnosti za pomoč otrokom tudi v urgentnem času. Pri njihovem aktiviranju je pomembno povezovanje šole in služb s področja duševnega zdravja v lokalnem okolju z dejavnostmi civilne družbe.
Glede na posebno težke okoliščine za otroke iz disfunkcionalnih in socialno hudo prikrajšanih družin je pomembno čim tesnejše in strokovno povezovanje šol ter zdravstva s službami za zaščito otrok v okviru sistema socialnega varstva in varstva družine.
Javni pozivi k urgentnim ukrepom za pomoč otrokom, katerih duševno dobrobit in duševno zdravje je prizadela epidemija, in k pomoči ob njihovih stiskah po vrnitvi v normalno šolanje prihajajo od različnih strok in nevladnih organizacij, Društva šolskih svetovalnih delavcev, kolektivov šol, Društva prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje, pediatrov, otroških psihiatrov in tudi NIJZ, ki vodi implementacijo Nacionalnega programa duševnega zdravja, pa tudi od mladih in njihovih organizacij. Ti apeli terjajo sistemski odziv šolske politike, odločno vzpostavitev medsektorskega sodelovanja in povezovanje virov za pomoč otrokom.
Epidemija covida-19 je razkrila in izostrila že predhodno stopnjujočo se problematiko duševnih motenj v otroškem in mladostniškem obdobju ter nezadostnost služb, njihovo nezadostno strokovno povezanost in pomanjkanje drugih virov pomoči.
Sedanja situacija zahteva takojšnjo intervencijo za zaščito otrok, mladih in njihovih družin. Evropa naslednje generacije potrebuje opolnomočenje generacij otrok in mladih. Temelj za uspešen razvoj slovenske družbe v naslednjih letih naj bo j zaščita in pomoč šolajočim se otrokom in mladostnikom na ravni šolske politike, in sicer na sistemski ravni, tam, kjer izzivi nastajajo in kjer jih je mogoče reševati za vse, ne glede na okolje, iz katerega prihajajo.
Konec šolskega leta se neizogibno približuje, pričakujejo ga vsi, otroci, učitelji in starši. Postavlja pa se vprašanje, kaj bo treba narediti po koncu tega šolskega leta; treba je razmišljati dolgoročno in začeti ukrepati takoj. Dolgoročne vizije obsegajo ustvarjanje otrokom bolj prijaznih sistemov izobraževanja, ki ohranjajo njihovo kakovost ali jo celo spodbujajo. Misel in posegi v zvezi z varovanjem duševnega zdravja otrok in mladostnikov v bližnji prihodnosti pa bi nas morali voditi predvsem v dve smeri. Ena je širjenje služb za duševno zdravje s spremembo vlog strokovnjakov, ki bi svoja znanja delili z drugimi možnimi pomočniki otrokom v stiskah in s tem dosegli, da bi bilo pomoči, ki jo potrebujejo, deležnih več otrok. Strokovne službe na področju duševnega zdravja in njihove institucije naj bi delovale z večjo socialno angažiranostjo za dobrobit vseh otrok s težavami, ne le tistih, katerih starši uspejo poiskati strokovno pomoč. Drugo, enako pomembno delovanje, ki bi moralo potekati sočasno, je krepitev virov podpore in pomoči v neformalnih in formalnih življenjskih okoljih otrok in mladostnikov, med zadnjimi predvsem v vzgojno-izobraževalnih institucijah. Slediti bi morali vodilu »vsi za duševno zdravje vseh otrok«. Duševno zdravje otrok ni zadeva zdravstva, je zadeva vseh vplivnih naravnih socialnih in institucionalnih sistemov, v katere so otroci vključeni.
ANICA MIKUŠ KOS, otroška psihiatrinja, predsednica Slovenske filantropije MARIJA ANDERLUH, otroška psihiatrinja, Služba za otroško psihiatrijo, Pediatrična klinika, UKC Ljubljana
