Njeni izjavi v vsebinskem smislu ni mogoče oporekati; očitamo ji lahko le to, da je prepozna – na obrambnem področju naša država v mednarodnem okolju že vrsto let izgublja verodostojnost, ker ne izpolnjuje dogovorjenih in prevzetih zavez v Natu, niti v količinskem, niti v kakovostnem, niti v časovnem smislu. V letih po 2004, takoj po vstopu v Nato, je bilo to še nekako razumljivo, vsak začetek je težak in vsak začetnik težko ujame korak z bolj izkušenimi.
Z leti je takšno »zaostajanje« postalo navada in nato razvada. Zaradi tega večini ni nerodno, mnogim je to normalno, nekateri so celo ponosni na to, da nam uspe izigravati »višjo avtoriteto«. Nekako v slogu našega nacionalnega junaka Martina Krpana, ki je izigraval oblast na Dunaju, ali kasneje kdo drug tisto v Beogradu – zakaj ne bi bili sedaj ponosni na to, če nam uspe izigravati »oblasti« v Bruslju. Nekateri takšnega ravnanja nismo nikoli sprejemali in smo na negativne posledice vztrajno opozarjali; ker se zavedamo, da permisivni pristop in potuha dolgoročno nikoli nista koristna za razvoj zavzetosti in odgovornega ravnanja subjekta.
