Evropa se je odločila za militarizem. Na nas je, da se odločimo za humanizem.

Miha Kordiš, poslanec DZ, 24. marec 2025

 

Sam menim, da je orožje pravzaprav orodje, za športnika športni rekvizit, za lovce orodje za lov, za vojake garancija življenja.

Alojz Kovšca, predsednik LZS, 5. julij 2025

 

… Mrzla Nadiža in topel senik, čuje se tope in voha smodnik.

Vüra tiktaka, pehota koraka obranit zahodni mejnik.

Iz Beltinec v Kobarid se eden od njih, mladi soldat,

je priša s pajdaši borit, po dolžnosti, ne pa zato, ker bi rad …

Leopold I., Tista zakartana ura, 2023

Njeni izjavi v vsebinskem smislu ni mogoče oporekati; očitamo ji lahko le to, da je prepozna – na obrambnem področju naša država v mednarodnem okolju že vrsto let izgublja verodostojnost, ker ne izpolnjuje dogovorjenih in prevzetih zavez v Natu, niti v količinskem, niti v kakovostnem, niti v časovnem smislu. V letih po 2004, takoj po vstopu v Nato, je bilo to še nekako razumljivo, vsak začetek je težak in vsak začetnik težko ujame korak z bolj izkušenimi.

Z leti je takšno »zaostajanje« postalo navada in nato razvada. Zaradi tega večini ni nerodno, mnogim je to normalno, nekateri so celo ponosni na to, da nam uspe izigravati »višjo avtoriteto«. Nekako v slogu našega nacionalnega junaka Martina Krpana, ki je izigraval oblast na Dunaju, ali kasneje kdo drug tisto v Beogradu – zakaj ne bi bili sedaj ponosni na to, če nam uspe izigravati »oblasti« v Bruslju. Nekateri takšnega ravnanja nismo nikoli sprejemali in smo na negativne posledice vztrajno opozarjali; ker se zavedamo, da permisivni pristop in potuha dolgoročno nikoli nista koristna za razvoj zavzetosti in odgovornega ravnanja subjekta.

Članek je dostopen samo za naročnike
Članek je dostopen samo za naročnike
Priporočamo