Nekateri ga še vedno prepoznavajo kot malce samosvojega popevkarja, saj se lahko ob mnogih nastopih na slovenskih festivalih pohvali celo z zmago na Slovenski popevki 2011 s skladbo Naj traja. Po drugi strani vse več ljubiteljev moderne folk in etno glasbe meni, da sodi Bučar med naše najbolj zanimive interprete slovenske, predvsem istrske ljudske glasbe. A ga tudi tu ne morete ujeti. Brez težav ga srečate z zasedbo, ki preigrava melanholični jazz, ali pa se on in Matevž Šalehar - Hamo lotita skoraj trdega rocka ali še raje bluesa.
Istrski pevec in kitarist se je oktobra predstavil s svojim novim, že enajstim albumom Kamen, trn brin. Aktualni album in še nekaj starih napevov za povrh bo s širšo glasbeno podporo oziroma glasbenimi prijatelji zapel in zaigral 7. decembra v ljubljanskem Cankarjevem domu. O novi plošči in zadnjih projektih smo se z Rudijem Bučarjem pogovarjali pod stadionom v izolskem lokalu Mai Più, ki ga je zaradi izvrstne glasbene podlage predlagal intervjuvanec.
Imate veliko posnetih skladb različnih slogov, različnih glasbenih zvrsti. Se spominjate svoje prve pesmi?Če govoriva prav o prvi skladbi, je bila vsekakor ljudska, ne vem pa, ali je bila istrska. Ko govorim o prvih resnih korakih, o prvih posnetkih, pa gre za grunge. V devetdesetih smo poslušali Nirvano, Pearl Jam, Soundgarden … Leta 1999 smo z mojo prvo skupino Spirits posneli oziroma izdali prvo ploščo Zemljin krik. Mogoče smo malce spominjali na Pearl Jam. Ali morda na Stone Temple Pilots. Za moj vokal so nekateri trdili, da je v nekaterih barvah podoben Laynu Staleyju iz Alice in Chains. V skupini sem v glavnem pel, tu in tam sem igral še akustično kitaro.
Ne igrate več takšnih stvari, vam takšna glasba ni več všeč?
