Še danes ne vem, ali je novinarka potem v izjavi popravila moje 13. plače v 14. No, potem pa sem slišal, da vlada uradno govori o obvezni božičnici. Kljub tej pojmovni zmedi do danes nisem zasledil resne razprave, kakšen pa je pravzaprav namen te božičnice. Ljudje pač hitro nasedemo mamljivemu okusu – zlasti nenadejanega – denarja.
O namenu božičnice
Znani slovenski podjetnik Štefan Pavlinjek je na televiziji zelo prostodušno izjavil, da je on že ne bi dal tistim delavcem, ki je niso z delom zaslužili, kot so tudi ljudje na porodniškem dopustu. Verjetno je mislil, da tisti že čez leto dobijo vsak mesec božičnico. Dobijo naj jo tisti, ki v resnici prispevajo k rasti njegovega kapitala. Skratka, on božičnice zagotovo ne razume kot denar, s katerim si lahko nekaj več privoščimo v času okoli božiča in novega leta. Tisti, ki božičnico razumejo na tak način, bi se, da bi bili konsistentni, seveda morali vprašati, ali potem božičnica pripada tudi nevernim, ki ne praznujejo božičnih praznikov. Ali si s svojim odnosom do krščanske vere tako nagrado za lepše čase ob božiču v resnici zaslužijo? Morda bi morali tistim, ki božič praznujejo ob drugih datumih, kdaj drugič podariti božičnico? Ali pa bi neverni morali biti spodbujeni k praznovanju novega leta s kakšno, recimo, novoletnico. In tisti, ki v vsem vidijo podjetniške bilance stanja in uspeha, bi se lahko vprašali, kaj pa so delali v podjetjih čez leto, da morajo na cerkveni praznik popravljati plače z božičnico, ko pa bi lahko to naredili že vsak mesec ob plači. Seveda jo lahko z upanjem na uspeh uporabijo tudi predsedniki vlad, ki jih ne moti jutranje zvonjenje cerkva ob njihovem spalničnem oknu, da ob božiču dobijo še nekaj vernih glasov ali pa zgolj glasov tistih, ki jim vsak mesec zmanjkuje nekaj denarja. Slednjih pa je veliko celo v bogatih družbah.
