Zato nismo imuni za razna medijska oglaševanja številnih humanitarnih akcij v tem času, čeravno se nam hkrati porajajo dvomi, ali neka pomoč dejansko in v celoti prispe do pomoči potrebnih. V našem prostoru je veliko pozitivnih zgodb, kjer so pobudniki prek dobrodelnosti marsikomu olajšali stiske, žal pa krožijo tudi zgodbe o netransparentnosti in okoriščanju, kar slabi mrežo solidarnosti in krepi nezaupanje med ljudmi.
Zdi se, da se o tej problematiki neradi iskreno pogovarjamo, in v tem tihem dogovoru med dobrimi nameni in molkom se odpira prostor, kjer dobrodelnost očitno neha biti le pomoč in začne postajati tudi posel. Kot kažejo domače in tuje izkušnje, humanitarni sektor deluje v sivem polju med dobrimi nameni, marketinško retoriko in nekaterimi odločilnimi vrzelmi v nadzoru, čemur strokovno rečemo tudi humanitarno oziroma dobrodelno dobičkarstvo.
Humanitarnost po slovensko
Obstajajo številni problematični primeri praks v tujini in tudi pri nas, kjer gre iskati splošno nezaupanje darovalcev do humanitarnih organizacij. Recimo po potresu na Haitiju so nekatere mednarodne humanitarne organizacije zbrale stotine milijonov dolarjev, za ta denar pa zgradile zelo malo hiš. Tudi dve veliki organizaciji, UN in WHO, sta se v preteklosti zapletali v spolne škandale in korupcijo. Znane so dobrodelne akcije, ki so predvsem marketinške, recimo primeri voluntarizma v Afriki, ki celo škodujejo lokalnim skupnostim. Ali pa afere okrog Unicefa in Rdečega križa, vključno s slovenskima izpostavama, kjer so zadrževali informacije o dejanski porabi sredstev.