Zgodovino slovenskega naroda je treba sprejeti takšno, kot je bila. Tudi drugo svetovno vojno, ki je nismo doživeli s svojo prisotnostjo, je treba jemati takšno, kot jo poznamo iz literature. Z njo smo zmagali nad fašizmom in nacizmom. Tudi dr. Blaž Vurnik se strinja z ugotovitvijo, da si čase, ki jih nisi doživel, težko predstavljaš in jih interpretiraš. In nadaljuje, da se nikoli ne moreš čustveno soočiti z razmerami, ki jih ne živiš, zlasti ne s tako radikalnim stanjem, kot je vojna (Nedeljski dnevnik, 7. maj). Mnogi pa vemo, kako je potekala vojna za samostojno Slovenijo leta 1991, in zelo dobro vemo, kako smo se pripravljali nanjo in da ni bila naša oborožitev odločilna, da smo se uspešno uprli jugoslovanski armadi. Bistvo naše zmagovitosti je bila borbena pripravljenost slovenske milice, teritorialne obrambe, narodne zaščite ter državljank in državljanov Slovenije.
Dejstvo je, da se je sedaj Evropa znašla na novi strateški in geopolitični prelomnici, nas opozarja zgodovinar Timothy Garton Ash. Z vzhoda nam z vročo vojno grozi Rusija, z zahoda ZDA z ekonomsko vojno, z juga nam grozijo nekontrolirane migracije, od znotraj pa ekstremna desnica. Evropa bo morala, kot že nekajkrat v zgodovini, ponovno definirati sama sebe in svoj odnos s svetom. Zgodovina nam pritrjuje, da je to čas, ko se bivši zakleti sovražniki pobotajo in postanejo zavezniki nove dobe. Dejstvo pa je, da nas politika vsak dan opozarja, da še nismo tam. Srečujemo pa se tudi z indijsko-pakistanskim spopadom, spopadom dveh, ki imata tudi jedrsko orožje.
Odločitev vlade o dvigu sredstev za obrambo
Glede na vse navedeno je treba podpirati odločitev Vlade Republike Slovenije o dvigu obrambnih sredstev oziroma obrambnih izdatkov na dva odstotka BDP že do konca leta 2025 in nadaljnje povečevanje obrambnih izdatkov vse do treh odstotkov BDP do konca leta 2030. Pri tem pa je ključno vprašanje, kaj se danes razume kot obrambne izdatke in kaj spada mednje. Strinjam se, da sem sodijo po ključku »dvojna raba« številne naložbe v večnamenske objekte, gradnje novih bolnišničnih zmogljivosti, kibernetske in druge varnosti. Ob tem finančni minister omenja, da dvig obrambnih sredstev za letos ne pomeni, da bomo za obrambne izdatke namenili dodatna finančna sredstva, temveč da bomo sredstva, ki jih že namenjamo za določene infrastrukturne in druge obrambne namene, s kreativnim računovodenjem opredelili kot obrambne izdatke. Seveda pa se je treba zavedati, da bo treba ob takšnem pristopu za nekatere namene dobiti soglasje Nata, ki bo moral takšno »slovensko« metodologijo potrditi, ko ne gre za izdatke, ki so namenjeni nacionalni obrambi.
Ko govorimo o sredstvih, namenjenih nacionalni obrambi, ki naj bi dosegla in celo presegla do sedaj dogovorjena dva odstotka BDP, se lahko resno in upravičeno sprašujemo, ali povišanje sredstev za oborožitev res vodi k temu, da bo dosežen mir v Ukrajini in posledično mir v Evropi in svetu. Pri tem bi se morali spomniti, kako je potekala vojna za samostojno Slovenijo. Poleg teritorialne obrambe je tudi milica imela vojne enote ter mnogo več rezervnih miličnikov. Slovenija je imela tudi svojo narodno zaščito in za vojno pripravljene državljanke in državljane, kar je pomenilo neprecenljivo moč za odpornost takratne slovenske družbe.
Milica je imela v času vojne za Slovenijo poleg posebne enote milice, ki je imela 1391 pripadnikov, tudi vojaško enoto milice, ki je imela več kot 8000 pripadnikov skupaj z rezervnimi miličniki. In pomembno je vedeti, da so se v osemdesetih letih miličniki in rezervni miličniki usposabljali tudi za primer neposredne vojne nevarnosti in za primer vojne. Če bi bila sedaj formirana vojna enota s 5000 policisti in pomožnimi policisti, ki bi se v vojni vključila v okvir oboroženih sil, bi bil lahko obrambni strošek: 5000 policistov krat bruto plača 2000 evrov je deset milijonov evrov krat 12 mesecev – 120 milijonov evrov na leto. Tudi to bi lahko uredili s kreativnim računovodenjem, dodatno pa bi bilo treba oborožiti policijo z orožjem, ki bi ga potrebovali policisti pri opravljanju obrambnih nalog.
Vloga policije po veljavni zakonodaji v primeru vojne ali izrednega stanja
Sedaj veljavni zakon o organizaciji in delu v policiji (Ur. list, št. 15/13 s spremembami in dopolnitvami) določa, da se policija v okviru delovnega področja, določenega z zakonom, pripravlja, opremlja in usposablja tudi za delovanje v vojnem ali izrednem stanju. V primeru vojnega ali izrednega stanja opravlja policija naloge s svojega delovnega področja tako, da nastalim razmeram oziroma okoliščinam prilagaja svojo organiziranost, oblike in metode dela ter načine delovanja in sodelovanja. Ukrepe kriznega odzivanja v okviru pristojnosti policije, njihov obseg in trajanje na predlog ministra določi vlada.
Državni zbor Republike Slovenije lahko ob razglasitvi vojnega ali izrednega stanja na predlog vlade odloči o vključevanju policije v aktivnosti za zagotovitev varnosti Republike Slovenije. Če se Državni zbor Republike Slovenije zaradi vojnega ali izrednega stanja ne more sestati, odločitev sprejme predsednik republike.
Policija načrtuje tudi uporabo materialno-tehničnih sredstev, infrastrukture, zemljišč in objektov policije za primer vojnega ali izrednega stanja. Za izvajanje določenih nalog policije v vojnem ali izrednem stanju se lahko razporedijo sredstva in oprema na podlagi materialne dolžnosti (107. člen). Tudi to bi lahko uredili s kreativnim računovodenjem.
Navedene določbe zakona opredeljujejo možnost vključevanja in uporabe enot policije v aktivnostih vojaške obrambe države po razglasitvi vojnega ali izrednega stanja. Določbe so v skladu s tretjim odstavkom 43. člena dopolnilnega protokola k ženevskim konvencijam z 12. avgusta 1949 o zaščiti žrtev mednarodnih oboroženih spopadov (protokol I), ki določa, da stran v spopadu lahko vključi med svoje oborožene sile tudi oborožene sile za vzdrževanje reda – policijo, vendar mora o tem obvestiti druge strani v spopadu. Če bi državni zbor tako odločil, bi policisti postali osebe, ki jih varuje tretja ženevska konvencija. Določbe so v skladu tudi z 2. odstavkom 92. člena ustave, ki določa, da o uporabi obrambnih sil odloči državni zbor, ter z Resolucijo o strategiji nacionalne varnosti RS, ki v poglavju Obrambni sistem določa, da se v obrambni sistem (ki ga sestavljajo Slovenska vojska kot nosilka vojaške obrambe ter nevojaški deli) z izvajanjem dejavnosti, ki prispevajo k obrambi države, vključujejo tudi drugi državni organi.
Protokol v 43. členu tudi določa, da oborožene sile strani v spopadu sestavljajo vse organizirane oborožene sile, skupine in enote, ki so pod poveljstvom, ki je tej strani odgovorno za vodenje svojih podrejenih, tudi če to stran zastopa vlada ali oblast, ki je nasprotna stran ne priznava. Za take oborožene sile velja notranji sistem discipline, ki med drugim zagotavlja spoštovanje pravil mednarodnega prava, ki se uporabljajo v oboroženem spopadu. Pripadniki oboroženih sil strani v spopadu (razen zdravstvenega in verskega osebja iz 33. člena III. konvencije) so borci, kar pomeni, da imajo pravico neposredno sodelovati v sovražnostih. Kadar koli stran v spopadu v svoje oborožene sile vključi paravojaško organizacijo ali oboroženi organ pregona, o tem obvesti druge strani v spopadu.
Kdo bo v prvi vrsti pri obrambi v primeru agresije
V prvi vrsti bodo vojaki Slovenske vojske in policisti, tako kot je bilo v času osamosvojitvene vojne za Slovenijo, ko so v prvi vrsti Slovenijo obranili takratni pripadniki milice, delavci organov za notranje zadeve in teritorialna obramba. Torej vojni veterani 91. In ko danes pogledamo kadrovski sestav policije in Slovenske vojske, lahko ugotovimo, da pri mladih ni kakšnega posebnega povpraševanja po delu v policiji in Slovenski vojski. In napoved ministra za obrambo o postopni širitvi aktivne sestave Slovenske vojske in pogodbene rezerve s trenutnih 10.000 na 30.000 pripadnikov je lahko le želja in zapis, ki veliko pove, ni pa realen in izvedljiv, ne glede na mnoge pozitivne premike v vodstvu ministrstva za obrambo in vodstvu Slovenske vojske pri kadrovanju in štipendiranju bodočih vojakov Slovenske vojske.
Podobno je tudi v policiji, ki jo vsako leto zapusti okrog 200 policistov, ker v času dvoletnega izobraževanja in službe spoznajo, da so pogoji dela takšni, da nikakor ne ustrezajo mladim, ki zaradi razporedov dela ne morejo živeti mladostniškega življenja s svojimi vrstniki, in da so zaradi dela v marsičem zelo omejeni. Prav oni in tudi starejši spoznavajo, da je njihovo delo daleč zahtevnejše od dela drugih javnih uslužbencev, ki večinoma delajo v pisarnah. Ko se sprašujemo, kdo bo branil slovensko samostojnost, je težko reči javni uslužbenci. Slovenske države ne bodo branili javni uslužbenci, temveč policisti in vojaki Slovenske vojske.
Ali je morda sedaj pravi čas, ko se srečujemo z obvezo oboroževanja in usposabljanja za primer vojne ogroženosti, da jasno povemo, da policisti in vojaki Slovenske vojske niso klasični javni uslužbenci, temveč so uniformirani in oboroženi branitelji obrambne in notranje varnosti Republike Slovenije? Zato je sedaj pravi čas, da se predvidenim braniteljem samostojnosti Republike Slovenije, policistom in vojakom Slovenske vojske, prizna poseben status. Včasih so omenjeni imeli beneficirani delovni staž, 20-odstotni dodatek na plačo, 100-odstotno bolniško in druge ugodnosti. To in še marsikaj drugega je držalo policiste in vojake v policiji in Slovenski vojski. Potreben bo resen razmislek, ali ne bi bilo smiselno, da se navedene in druge dodatke uniformiranim in oboroženim braniteljem obrambne in notranje varnosti Republike Slovenije uvede sedaj, ko se bo od njih zahtevalo dodatno usposabljanje in pripravljenost, da bodo lahko in da bodo obranili samostojnost Republike Slovenije. Tudi to bi lahko uredili s kreativnim računovodenjem in jim končno priznali poseben status med javnimi uslužbenci, ki si ga že danes še kako upravičeno zaslužijo.
Izr. prof. dr. TOMAŽ ČAS, predsednik ZPVD Sever
