Moja morska skupnost je tako odlična, da znamo sobivati tudi v tišini. Ampak nekaj povsem drugega je biti tiho sam doma kot biti tiho v dobri družbi. Sicer jutranjega nemega ždenja ne zamenjam za nič na svetu. To je moja priprava na dan. Moja jutranja »telovadba«, joga, kar koli že hočete. V bistvu gre le za nemo ždenje. Ampak kar naenkrat to ni več tisto nemo ždenje, kot sem ga bila navajena. Sama sem morala opraviti ta jutranji obred. Kaj takega, kar naenkrat me najbolj navadna in utrjena rutina vrže iz tira! Podobno se zgodi ob hrani. Doma mi ob kosilu delajo družbo računalnik, televizija, radio. Redko v tišini jem, kot bi se za človeka spodobilo – osredotočena na hrano. Ko se vrnem z morja, dam radio bolj na glas. Da preglasi tisto, kar pogrešam z morja. Jesti z drugimi ljudmi. Neverjetno, a resnično: vsakič ko jem z drugimi ljudmi, ugotovim enormno razliko. Srečna sem po vsem telesu, užitek v okusih je večji, hrana ima več barv in je bolj slastno, ko tega ne počnem sama. Pripomba mojih prijateljev, ki se dobrodušno hehetajo v ozadju, bi bila, da oni bolje kuhajo. Res je. Rada jem, kuham malo manj rada. Sama sebi naredim spodobno kosilo, ko gre za druge, reagiram, kakor da mi je kdo ravno dal za nalogo težko matematično formulo. Obnemim. A tisti, ki so jedli jedi iz moje kuhinje, so preživeli in še vedno se družimo.
Obala
Hudo neurje: Zaprte ceste in prekinjen železniški promet, na terenu vse interventne službe
