Trenutno potuje po svetu in predstavlja svojo novo knjigo Druga vrsta moči, v kateri se sprehaja skozi različne krize v času svojega vodenja novozelandske vlade in soočanju z njimi. Ključno sporočilo njene knjige je, da sočutno vodenje ni znak šibkosti, temveč da empatija, pozornost in poslušanje pripomorejo k močnejšemu vodenju.
Čeprav so ji govorili, da si mora v politiki nadeti oklep, da bi preživela, je sama čez čas ugotovila, da bi bil to zgolj kompromis. Kot hčerka policista, ki je odraščala v skromnosti, je ostala zvesta svojim prepričanjem. Če so jo leta 2020 državljani tudi zaradi njenega dobrega upravljanja covidne krize vnovič izvolili za premierko, ji v naslednjih letih niso prizanašali s kritiko. Ker ji ni uspelo urediti gospodarstva, je premierka tik pred lastnim fizičnim sesutjem odstopila. Politiko je obesila na klin in se podala v pisateljske vode. Tako ima precej več časa za svojo hčerko Neve, ki jo je staro šele tri mesece vzela s seboj na zasedanje generalne skupščine Združenih narodov, kjer je kot premierka imela pomemben govor. Zdaj deluje v različnih inštitutih in fundacijah, kjer se bori proti spletnemu ekstremizmu in opozarja na podnebne spremembe.
Je tudi predavateljica na Harvard Kennedy School, kjer študente poučuje empatije za medsebojno razumevanje in reševanje konfliktov. Kot večni optimistki ji je pri srcu predvsem anekdota nekdanjega raziskovalca Antarktike, ki je do rešitve ostal s posadko ujet med ledenimi gmotami arktičnih prostranstev kar osemnajst mesecev. Ardernova pravi, da je optimizem moralni pogum, njegova alternativa pa je brezbrižnost.
