To precej množično zapuščanje slovenske grude lahko razdelimo na tri obdobja: na čas od leta 1880 do prve svetovne vojne, na čas med obema svetovnima vojnama ter na šestdeseta in sedemdeseta leta preteklega stoletja. Za prvo obdobje je značilno, da so naši ljudje zvečine odhajali v Severno Ameriko – v ZDA in Kanado. Takrat so bili naši časopisi polni precej agresivnih oglasov ponudnikov ladijskih prevoznikov za pot preko oceana, h katerim so svoj lonček pristavile še izseljenske pisarne in posamezni agenti. Prevozov niso ponujali le Slovencem, temveč tudi Italijanom, Poljakom, Rusom in drugim. Šlo je za tako imenovani srednje- in vzhodnoevropski ter sredozemski val množičnega preseljevanja v novi svet. Precej Slovencev so o odločitvi za odhod v Ameriko prepričala tudi pisma znancev in sorodnikov, ki so tja prispeli pred njimi in jim opisovali priložnosti za občutno izboljšanje materialnega stanja, o kakršnem doma niso mogli niti sanjati. V obdobju med obema vojnama se je zaradi nekaterih ameriških ukrepov izseljevanje preko oceana zaustavilo in se preusmerilo v zahodnoevropske države, zlasti v Francijo in Belgijo, kjer so zaradi velikih izgub v prvi svetovni vojni potrebovali delovno silo za obnovo industrije in kmetijstva. Veliko naših delavcev je odhajalo na delo zlasti v tamkajšnje rudnike. Tretji val, ki si ga bomo v nadaljevanju nekoliko podrobneje ogledali, je sledil v drugi polovici šestdesetih in prvi polovici sedemdesetih let preteklega stoletja, cilj pa je bila Zahodna Nemčija. Ta je bila takrat na vrhuncu svoje gospodarske rasti, ni pa premogla zadosti lastne delovne sile. Leta 1968 je med Jugoslavijo in Zahodno Nemčijo prišlo celo do podpisa sporazuma o zaposlovanju jugoslovanskih delavcev v tej državi, znanih pod nazivom gastarbajterji. Na ta način je Jugoslavija skušala zajeziti ilegalne migracije svojih ljudi, ki so bile takrat zelo pogoste.
Izsiljevanje in grožnje
Obtoženi izsiljevalec je raje v priporu, da počiva
