A kot za večino sodobnih populistov tudi za Aleksandra Vučića velja, da ga niti najboljši satirik ne more osmešiti tako, kot se lahko osmeši sam. Z drugimi besedami, narod, ki ima takšnega predsednika, kot je Vučić, sploh ne potrebuje Zorana Kesića.
A sčasoma je v meni izzvenelo zadovoljstvo zaradi dejstva, da ne živim v državi, katere predsednik piše pisma bralcev, in sem začel razmišljati o sorodnikih in prijateljih, ki te sreče na žalost nimajo. In ki je očitno še nekaj časa ne bodo imeli. Seveda se je bilo mogoče tolažiti, da Vučić s pisanjem pisma bralcev ne sebe ne svoje Srbije ni mogel povleči nižje od dna, po katerem se že leta plazita, a vsekakor se ni bilo prijetno ponovno zavedeti, kakšne vrste človek odloča o usodi ljudi, ki jih imam rad. In posredno tudi o moji, saj sta Vučićeva Srbija in njen vpliv v regiji škodljiva tudi za Slovenijo.
