Svet za zaščito novinarjev, ki tudi vestno šteje ubite, je pred dnevi objavil suho izjavo, da »Izrael izkazuje najbolj silovito in načrtno strategijo smrtonosnega namernega ubijanja in utišanja novinarjev«. To mu gre zelo od rok. V Gazo ne dovolijo vstopa nobenemu novinarju iz drugih držav, palestinske novinarje so zdesetkali, kmalu tam ne bo več niti enega profesionalnega poročevalca, ki bi po kriterijih poklicnega novinarstva opisoval, kaj se dogaja.
Črna pega čez oči
V 250 svetovnih časopisih in nekaterih drugih medijskih hišah so sklenili, da bodo na položaj diskretno opozorili. Prvega septembra so časopisi objavili črne naslovne strani. Velikih poznanih imen je bilo malo. Al Džazira prva med njimi, Independent v Veliki Britaniji, nemški Frankfurter Rundschau, španska mreža RTVE, Le Soir iz Belgije, KOHA iz Kosova, N1 iz Srbije. Večina je bila iz lokalnih okolij in zanje poredko slišijo tudi ljudje, ki fanatično spremljajo svetovni tisk. Media Today iz Južne Koreje, Guinee Matin iz Gvineje, Public Interest Journalism Lab iz Ukrajine, Il Dubbio iz Italije. Iz Slovenije ni bilo opaziti nikogar.
Novinarji, ki se srečujemo na prizoriščih sodnega dneva, skrbimo drug za drugega. Prisedemo v avtomobile, posojamo si računalnike in kable, posredujemo kontakte, brez skopuštva delimo zgodbe. To ni prijetna družba, vendar je zanesljiva. Na vrhuncu epidemije covida sem na poti v Bergamo poklical kolega Gigija Rivo, ki je od tam doma. Nazadnje sem ga srečal med bosansko vojno v Mostarju. »Kaj potrebuješ?« je bilo prvo vprašanje, ko sem mu po tridesetih letih povedal, kdo kliče. Ujel sem ga na vlaku. Narekoval mi je osebni telefon primarija bolnišnice, dal naslov pokopališča in nekaj ljudi, ki bi znali razložiti, zakaj je prav v njegovem mestu umrlo največ ljudi v Italiji in je bilo na vrhu svetovnih seznamov. Potem me je vprašal, kako sem, in rekel, naj se še kaj oglasim. Tako se dela.
