Pa verjamem, da je predsednikovo navdušenje v tem spotu pristno. Z njim si je zagotovil »mir v domači hiši«, opravil pa je tudi stresni test, ali še vedno lahko spravi skozi parlament vse, pa četudi je to škoda ali nesmisel. No, skoraj vse, če dobro premislim.
Nova metoda, a nič manj bolečin?
Kar zadeva novorojene pujske, predpisana metoda analgezije z aplikacijo sredstva z iglo neposredno v moda nedvomno povzroča bolečino (Kluivers-Poodt et al., 2013), zato ostaja odprto vprašanje, ali z njo res dosežemo višjo stopnjo dobrobiti. Številne študije kažejo, da že sama aplikacija anestetika lahko sproži izrazit bolečinski odziv. V nasprotju s trditvami zagovornikov zakona o zaščiti živali tudi kirurška kastracija z NSAID (na primer flunixin meglumin 2,2 mg/kg) v prvih 24 urah po posegu ne odpravi znakov prizadetosti in bolečine (Robles et al., 2023). Zato prednost predpisanih metod ni absolutna. Upravičeno se je vprašati, koliko resničnega izboljšanja dobrobiti v praksi prinašajo – v primerjavi s »klasično« metodo kastracije. Če bi bili stres in bolečine pri slednji res tako hudi, bi prizadeti pujski kazali posledice dlje časa, zaostajali v rasti – a vendar v prvem mesecu praviloma potrojijo svojo težo. Ta argument je šel očitno mimo ušes zakonodajalcev, ki na spremembe gledajo z naivno lahkotnostjo, kot da bi šlo za dobrodelno gesto, ne da bi jih resno zanimale dolgoročne posledice za kmetijstvo in skupnost.
Molk stroke in zdrave pameti
Zdaj, ko tak zakon imamo, bi bilo rejcem treba vsaj omogočiti, da te posege opravljajo sami. A predlagateljev ne zanima, kako imajo to področje urejene druge članice EU, s katerimi nas povezuje enotni trg. Država si je kupila molk stroke z obljubo pregrešno visokih nadomestil za »strokovno« izvajanje tega posega. To pa ne bo brez posledic za rejce. 10–12 evrov na pujska (50 evrov/gnezdo + preparati), kolikor naj bi tak poseg stal, predstavlja blizu 10 odstotkov tržne vrednosti odojka (25–30 kg), medtem ko se cene v drugih redkih državah EU, kjer blaženje bolečin že izvajajo, gibljejo med 1–2 evra. Za 5 ali 10 evrov pri nas noben veterinar ne bo stopil v hlev z le nekaj plemenskimi svinjami. Zato bodo te reje (najbolj številne in razpršene) hitro izginile z zemljevida.
Po dveh letih, ko bo ta primer v javnosti že dolgo pozabljen, bodo rejci nekaj, kar so doslej znali početi sami, plačevali kot kirurško storitev, medtem ko večina evropskih praks pelje v smeri, da kastracije opravljajo rejci sami. Dejansko gre za rutinski poseg, ki si ne zasluži pozornosti (stroška) akademsko izobraženih strokovnjakov. Zato je težko verjeti, da ta bombonček ni obliž na rano, ki jo je MKGP povzročil veterinarskim organizacijam z ukinitvijo financiranja letnih pregledov kmetijskih gospodarstev. Na koncu bodo, jasno, stroške teh kastracij nosili potrošniki, jih čutili v denarnicah ali pa v vse večji prehranski odvisnosti od dobre volje dobaviteljev iz drugih držav (naj se vam po epidemiji korone to ne zdi nemogoče). Morda med njimi ne bo marsikoga iz trenutnega predsednikovega kroga, a ni prav, da bi prav oni ne hoteli pogledati kaj dlje od »sosedovega plota«.
Prehitri, ko ni treba
Pri obogatenih kletkah bo prepoved uporabe v EU dejansko začela veljati šele z letom 2035 (torej po izteku pričakovane amortizacijske dobe za opremo), mi pa s tem hitimo šest let prej, kot da bi imeli denarja na pretek in bi vse drugo (socialo, zdravstvo, popoplavno obnovo itd.) že zdavnaj »uštimali«. Pa niso.
Ni pretirano dolgo tega (2012), ko smo svoje rejce silili, da so iz klasičnih baterijskih kletk prešli na »obogatene«. Zdaj, daleč od tega, da bi si zadnjo naložbo lahko dodobra odplačali, pa »zaradi pritiska javnosti« že hitimo z novo (še dražjo) spremembo. Četudi bo izdatek podprla država, trošimo denar, preden bi bilo to treba. Komu lahko to koristi? Očitno je, da odločitve parlamenta sledijo precej prozornim medijskim spinom, za katerimi ne stoji kaj dosti altruizma. Količine denarja v rokah nekaterih pa so enormne. Med njimi ne manjka ekscentrikov, ki preizkušajo, kaj vse lahko dosežejo z njim. Najemajo številne ekipe in pričakujejo rezultate. Od tega niso daleč niti gospodarski interesi, saj je globalna industrija visokopredelane hrane že močno skoncentrirana in išče načine za svojo nadaljnjo rast.
Skupni trg – a veliko razlik
Dejstvo, da se tak premik lahko doseže v politiki države, ki ima z lastno prirejo pokritih le tretjino potreb po svinjini, pomeni, da so tam skregani z zdravo pametjo, saj bodo istočasno v državo lahko prihajali (cenejši) pujski, ki so bili kastrirani »klasično«. Kljub temu da se evropski notranji trg ponaša s krilatico »skupni«, pa večina članic vseeno najprej poskrbi za svoje interese in si ne strelja v koleno, še posebej tam, kjer to ni nujno potrebno. Sebi neprijetne ideje raje izvažajo. Tako pri nas nikogar ne moti, da je glavni akter aktualne vladno-nevladne akcije financiran iz Poljske, kjer živinoreja cveti, a so daleč od tega, da bi zgledno skrbeli za dobrobit živali. Ni naključje, da so obenem veliki izvozniki, tako mesa kot jajc. Res niso edini, a tudi njim ustreza šibitev prireje na »potencialnih trgih«.
In na koncu: če želimo, da bodo živali res bolje živele, potem najprej z razumnimi, strokovnimi ukrepi poskrbimo za boljše razmere v domači prireji, ne pa da z odločitvami, ki nekaterim ustvarjajo iluzijo napredka, vsem drugim povzročajo permanentne krize in rušenje temeljev lokalne samooskrbe.
MARKO VIŠNAR
