Še več, Evropa ima med tehnološko najnaprednejšimi deli sveta vse bolj status okostenelega, sklerotičnega, s počitnicami in redistribucijo obsedenega kontinenta. Seveda pa je Evropa še vedno velesila, prava velemojstrica pri hiperprodukciji najrazličnejše zakonodaje. EU se je namreč desetletja ponašala s svojo tako imenovano mehko močjo regulatorne velesile, katere pravila morajo druge države izpolnjevati v zameno za dostop do našega ogromnega enotnega trga. S pomočjo tega zakonodajnega izvažanja (tako imenovani efekt Bruselj) pa bi mi potem po svetu hkrati izvažali svoje vrednote, široko po svetu zaščitili nebogljene potrošnike in svojim podjetjem dali prednost pred drugimi. Po javnih izjavah najvišjih političnih predstavnikov EU naj bi takšna regulatorna hiperprodukcija povzročila tudi nesluten tehnološki preboj in inovacije. Kaj takšnega seveda doslej ni uspelo še nikomur in vsa sodobna ekonomska literatura ne pozna niti enega primera, pri katerem bi regulatorna hiperprodukcija povzročila nesluten tehnološki razvoj in inovacijsko eksplozijo. Vseobsegajoča regulacija je tako postala javno deklarirana mehka moč Evrope, ki naj bi bila, v odsotnosti vojaške moči, naše orodje za neposreden globalni vpliv in tudi našo notranjo kohezijo.
Ko pomožni kmetijski objekt postane stanovanje