Brez ustreznega komentarja lahko bralci prispevek razumemo kot podelitev legitimacije v poseg na Rožniku vključenim udeleženim, češ da so bile njihove pretekle odločitve v celoti ustrezne. Mar ni nenavadno, da mi v prispevku iz besed sodelujočih sogovornikov ne uspe zaznati dopuščanja, da je šlo v celotni zadevi kar koli narobe? Morda so bila ravnanja res strokovno sprejemljiva, a zgolj dokler jih vrednotimo skozi prizmo klasičnega gozdarskega pogleda. Na obravnavanem območju si tako enostranske obravnave in ozkega pogleda enostavno ne bi smeli privoščiti.
Z vsem spoštovanjem do strokovnega znanja obeh predstavnikov gozdarske stroke iz Zavoda za gozdove Slovenije se vendarle sprašujem, ali ni obravnavano območje toliko kompleksno, da bi v naši obravnavi zaslužilo nekaj osnovne človeške ponižnosti in skromnosti.
Ali ne bi bilo po vseh nesoglasjih, ki smo jim bili priča v zadnjih dveh letih, osnovno, o čemer bi se lahko strinjali, spoznanje, da obravnavamo izrazito mnogonamenski in kompleksen življenjski prostor? Območje Rožnika ni klasičen gospodarski gozd.
Strokovno neustrezne odločitve
Gozdarski inženir Anton Šivic je poročal, da je gozdarski oddelek Deželne vlade za Slovenijo že leta 1919 predhodnici današnje Mestne občine Ljubljana (MOL) priporočil, naj ta gozd obravnava in neguje kot gozdni park. Med drugim navaja ugotovitve, da je bilo v tem gozdu v tistem obdobju premalo bukovih dreves, in povzema priporočilo, naj se stara drevesa ohranjajo čim dlje.
Jurij Kobe, predstavnik MOL, je za novinarski prispevek navedel, da je bilo pri tako zastaranem gozdnem sestoju treba vanj poseči celovito in ne le točkovno sekati dreves. Na podlagi katerega argumenta Kobe privzema nujnost takšnega ravnanja?
Gozd, kjer je pozimi 2022/2023 potekala obsežna sečnja dreves, stoji znotraj zavarovanega območja narave, Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Območje posega ima le enega lastnika – Mestno občino Ljubljana. Na vseh površinah, kjer je potekala sečnja, lahko prepoznamo maksimalno izražen javni interes!
So imele zainteresirane javnosti v konkretnem primeru sprejemanja odločitve o načinu izvedbe sečnje možnost vplivati na končno odločitev? Ali so predstavniki Zavoda za gozdove Slovenije, ki je izdal odločbo o poseku, upoštevali pravno dejstvo obstoja upravljalske službe, ki je razpolagala s podatki o evidentirani prisotnosti kar 25 zavarovanih vrst organizmov na območju posega?
Menim, da izvedba posega na Rožniku ni bila le komunikacijsko neustrezna, temveč je bilo sprejetih tudi več strokovno neustreznih odločitev. Kot nazoren primer neprimernega ravnanja lahko navedem posek drevesa, na katerem je gnezdila zavarovana lesna sova (Strix aluco). Težko razumem, da določeni ključni akterji tudi po dveh letih še zmeraj niso zmožni priznati, da so bile storjene napake, tudi strokovne narave, za katere si moramo kot skupnost prizadevati, da se ne bodo ponovile nikoli več!
Da je bilo poseganje izvedeno na preveliki površini naenkrat, se je kmalu nazorno pokazalo v poslabšanju ekoloških razmer. Vznik invazivnih tujerodnih vrst rastlin, ki ga izpostavljajo sogovorniki, ni bil stvar naključja. Invazivne tujerodne vrste rastlin se praviloma pojavijo na tistih območjih, kjer so bili posegi preintenzivni. Neustrezno poseganje rezultira v stresnih razmerah, ki na vrste, prilagojene lokalnemu okolju, pogosto vplivajo negativno.
Sogovorniki so poleg drugega poseg argumentirali z nujnostjo pomladitve sestojev gozda na območju. Je bilo res nujno odstraniti toliko najstarejših mogočnih bukev naenkrat? Anton Šivic je že leta 1956 prav za bukve navajal, da jih na Rožniku primanjkuje. V prispevku je pretirano posplošena navedba, da bukve po okužbi s fitoftorami zaradi odmiranja korenin izgubijo stabilnost in se nazadnje porušijo. Hitrost napredovanja razkroja lesa ni tako hitra, da bi bilo drevo nujno takoj posekati. Drevesa, v katerih potekajo napredujoči razkrojni procesi, lahko pogosto živijo še več deset let. V zasledovanju ohranjanja narave bi lahko ta drevesa pustili na rastišču in zaradi zagotavljanja varnosti ljudi na njih redno izvajali arboristične preglede in nego.
Pomen starih dreves
Ko pri odraslih drevesih govorimo o vidiku varnosti, je vredno imeti v mislih, da vsak obisk gozda neizogibno predstavlja določeno varnostno tveganje. Ali je Mestna občina Ljubljana v zadnjih desetih letih preverila, v kolikšni meri smo uporabniki mestnih gozdov na območju občine pripravljeni sprejeti vidik tveganja? Kolikšno mero varnosti si želimo zasledovati?
Tista od dreves, ki niso predstavljala neposrednega varnostnega tveganja za ljudi, bi lahko prepustili naravnim procesom razkroja. Tako imenovana habitatna drevesa niso skupek ekonomsko razvrednotenega lesa, temveč predstavljajo osnovni življenjski prostor številnim organizmom. So vir in bogastvo živega!
Ali bogat sestoj mladega gozda res opravlja skoraj vse tiste funkcije kot odrasel gozd, kot navaja naslov članka? Preprost in strokovno točen odgovor se glasi: »Ne.«
Mlad gozd je lahko deloma učinkovit, ko govorimo o vse izrazitejših podnebnih katastrofah, na primer pri vezavi ogljika na enoto biomase, v smislu proizvodnje kisika, čiščenja zraka in zagotavljanja ustrezne mikroklime, prav tako v zadrževanju tal in preprečevanju erozije. Mlad gozd nikakor ne opravlja iste funkcije kot odrasel gozd na področju zagotavljanja ustreznega življenjskega prostora za kar največji nabor različnih vrst organizmov. Šele odrasel gozd, v katerem najdemo tudi zelo stara drevesa, ima lahko zadostno količino in ustrezno razporeditev odmrle lesne biomase, ki predstavlja vir hrane in osnovni življenjski prostor mnogim na les vezanim organizmom, kot so na primer hrošči, glive, ptice itn. Stari sestoji gozda delujejo kot učinkovito skladišče ogljika, pozitivno vplivajo na uravnavanje podtalnice v tleh in ne nazadnje predstavljajo nenadomestljiv estetski, simbolni in zgodovinski pomen za človeka. Mogočna stara drevesa ljudem predstavljajo vir navdiha, priljubljen prostor rekreacije in sprostitve. Na primeru mogočnih bukev, ki so bile posekane na Rožniku, je šlo za drevesa, ki so več generacijam Ljubljančank in Ljubljančanov predstavljala življenjske sopotnike. Mnogi ljudje so v neposredni bližini teh dreves doživljali pomembne dogodke svojega življenja, na drevesa jih vežejo pomembni spomini, tako ni nenavadno, da jim ta drevesa predstavljajo ponotranjeno vrednoto. Pri odraslih drevesih je prav odnos ljudi do njih tisti pomemben vidik, ki ga je vredno in pomembno upoštevati pri upravljanju, še posebno na območju mestnih gozdov.
Med letoma 2018 in 2024 sem službeno deloval v upravljalski službi krajinskega parka. Ena od mojih zadolžitev je bila terensko spremljanje stanja. Navkljub razmeroma majhni površini tega zavarovanega območja, ki meri 459,6 hektarja, je zanj značilna zelo visoka pestrost različnih oblik življenja. Vse do danes je bila v parku ugotovljena prisotnost več kot 3000 različnih vrst organizmov.
Tako visoka pestrost živega je posledica raznolikosti življenjskih okolij na zelo majhnem območju. Upravljalec območja v zasledovanju dobrobiti vseh organizmov, ki naseljujejo ta prostor ali ga zgolj uporabljajo – med njimi tudi več tisoč ljudi dnevno –, naj ne upošteva le pogleda ene stroke, na primer gozdarstva, temveč mora delovati široko in celovito. Za tako majhna in kompleksna območja je značilno načrtovanje in izvajanje upravljalskih ukrepov na zelo majhnih površinah. Eni od množice upravljalskih ukrepov, ki se izvajajo, so tudi gozdnogospodarski. Izvedba ukrepov na zelo majhni površini praviloma pomeni tudi višje stroške upravljanja. Smo jih kot družba pripravljeni sprejeti?
Nova perspektiva
Kakšen je v celotni zgodbi o obsežni sečnji dreves na Rožniku pomen upravljalske službe Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib? Je upravljalska služba, katere ena od osnovnih nalog je komunikacija in povezovanje deležnikov v prostoru, svojo nalogo opravila brezhibno? Vsekakor ne. Prva in zame nesprejemljiva napaka upravljalske službe je bila, da ključnim udeležencem in zainteresiranim javnostim ni javno sporočila svojega strokovnega stališča v primeru konkretnega posega. Morda je v obdobju, ko bo ta služba dobila novo vodstvo, vredno spomniti, da je redna komunikacija upravljalskih ukrepov, vključno s predstavitvijo strokovnih argumentov zanje, osnova dobrih odnosov z uporabniki zavarovanega območja in zainteresirano splošno javnostjo. Krajinski park in mestni gozd, kot sestavni del prvega, upravljamo s ciljem zasledovanja dobrobiti za nas vse. Upravljanje zavarovanih območij narave in mestnih gozdov, ki so lahko del slednjih, prinaša veliko odgovornost.
Namesto vztrajnega ponavljanja predstavnikov Mestne občine Ljubljana in Zavoda za gozdove Slovenije, da je bilo njihovo ravnanje v primeru obsežne sečnje na Rožniku povsem ustrezno, je morda čas za širši razmislek, kako si kot skupnost v prihodnje želimo upravljati območja mestnih gozdov. Ali je duhu časa primerno, da o upravljanju v pretežni meri še vedno odločajo le predstavniki gozdarske stroke, ali bi bilo primerno v proces načrtovanja aktivno vključiti tudi predstavnike vseh tistih področij, ki so bila do sedaj zapostavljena? Med njimi na primer agrogozdarstva, antropologije, arboristike, biologije, ekologije, filozofije, hidrologije, krajinske arhitekture, pedologije, socialne psihologije, športa, teologije, umetnosti, varstva narave, zdravstva in drugih področij.
Smo na namen, ki ga pripisujemo gozdovom, pripravljeni pogledati z nove perspektive?
Tako kot je za organizme, ki živijo v gozdnem ekosistemu, značilna njihova soodvisnost, velja enako za nas ljudi. Pri delovanju v mnogonamenskem prostoru ne bi smelo biti mesta za vzvišenost, pokroviteljski ton in samozadostnost.
Štiri temeljne vrednote, ki jih kot ključne prepoznavam za vsakršno soupravljanje, so vživljanje, spoštovanje, povezovanje in sodelovanje. Jih zmoremo ponotranjiti?
LUKA ŠPARL, magister biologije in ekologije z naravovarstvom
