Bil je tudi preizkus intelektualne poštenosti in zmožnosti javne razprave o intimnem vprašanju smisla življenja, kadar to izgubi smisel. Nasprotniki PPKŽ so se temu preizkusu ognili v širokem loku: zakon ni bil zavrnjen zaradi pretehtanih argumentov, temveč zaradi manipulacij, ustrahovanja in moralnega pritiska dveh institucij – Rimskokatoliške cerkve in Zdravniške zbornice Slovenije, ki sta se razkrili, ne prvič, kot ustanovi vprašljive moralne avtoritete, saj sta dosledno reproducirali zavajajoče trditve v nasprotju z dejstvi, izkušnjami držav, ki so pomoč pri končanju življenja že uvedle, in temeljnimi človekovimi pravicami, ki posamezniku zagotavljajo avtonomijo pri odločanju o tem, kako dolgo je pripravljen trpeti. Cerkev je vodila kampanjo, prežeto z zastraševanjem in apokaliptičnimi simboli, pri čemer je z dogmo, da življenje lahko vzame le Bog in da je upiranje Božji volji smrtni greh, postrojila svoje vernike v enotno fronto. Zdravniške organizacije so zaprle usta drugače mislečim zdravnikom z določilom svojega etičnega kodeksa, da zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru. Resničnost trpljenja je bila izkrivljena: Cerkev mu je pripisala odrešujočo vrednost v Božjih očeh, zbornica je povzdigovala sodobno medicino, ki ga je sposobna skoraj v celoti odpraviti.
SDH
Pohiteli pred volitvami: Debeljaku mandat obnovili skoraj leto prej
