Dober pogovor in dobra polemika energetsko okrepita udeležence in bralce, ker prihajamo bližje k sebi in potem še k drugim. Ne vem, zakaj ste, gospod Petrovec, polemiko začeli z razlogi, ki vas odvračajo od nje, pravega razloga za pisanje pa nam niste zaupali. Vaš prispevek ni ravno "neka pot, ki jo mora človek do sebe prehoditi", če rečem s filozofom Deanom Komelom, se pa vidi, da bi radi mirili, dejansko pogasili ogenj, ki se bo šele začel širiti. Odrešilna "iskra ognjena" Simonitijeve modrosti, ki je kulminirala v Epistemologiji fižola, s katero odgovarja mnogim, celo tistim, ki se še niso oglasili, naj švigne med zdravnike, filozofe, pesnike, inženirje, slaščičarje, učitelje, veterinarje, duhovnike… in ne bojte se, da bi vam kdo očital zadnjo besedo, ker še ni čas zanjo, gospod Petrovec.

Do popka smo zabiti z gnojem, in kdo ga bo puščal? Iztok Simoniti, pravnik, karierni diplomat, univerzitetni profesor, ki pozna plodnost katedre za mednarodno pravo in seveda njene sadove, ki jih država nenehno potrebuje. Kadar jih ni, jih morajo pridelati drugi. Simoniti esejist nam s svojo polemiko ni ponudil samo dobre priložnosti za demokratični angažma, ampak tudi za očiščenje in pomlajenje. Tudi njegova Historia magistra mortis je knjiga, ki se tiče vsakogar, tudi katedre za mednarodno pravo, da ne govorim o esejih Vrednote kristjanov, ki so dragocene za vse, ki so kdaj slišali za krščanstvo.

Pravo je skalpel, ki reže gnojne bule, kadar ga ima v rokah čustveno diferenciran (individuiran) pravnik, in morilsko orodje, kadar tisti, ki maha z njim, svojo moralno odgovornost zamenjuje z rezonom države, kakšne druge institucije ali s članom svoje "mentalitete". To polemiko bi hotel miriti samo nekdo, ki ni zainteresiran ne za etos ne za demokracijo in niti za svobodno ustvarjalnost posameznika, ker je odvisnik "mentalitete in metode" in ne more živeti brez usodno pogubnih Rusalkinih poljubov institucije. Prepričana sem, gospod Petrovec, da zelo dobro vidite indice za ostro polemiko, saj imate táko specializacijo, in nobeno izgovarjanje na akademsko etiko ne more indicev spremeniti v nekaj ahimsičnih Indijcev.

Če detektivsko raziščete recenzijo in še prepoved urednice Pravnika (verjetno je tudi urednik Pravne prakse odklonil objavo?), da bi se ozmerjani in napadeni oglasil in sam napadel, boste morda ugotovili, kdo bi utegnil imeti "motiv" za poskus "recenzijskega umora". "Umora" ni bilo, kakor se da videti, je šlo za klavrno pljuvanje na karbid, ker recenzent Novak v glavnem samo razkriva, katere avtorje je bral in kako se pri nas živi, izobražuje, napreduje in služi - vse brez osebnosti - in kako naj se na koncu reč na hitro zaključi, vse z željo, da bi se "vzelo besedo" tistemu, ki je ostal živ in ima še veliko povedati o tem, kako ne podpira "metode in mentalitete", ampak jo razgalja. Dovolj snovi o povsem enaki temi bi našla še v meni bližjih institucijah literarne zgodovine, literarne kritike in instituciji literature same. Tudi v umetnosti so kariera, častihlepnost in honorar pred vsebino, kar vse pokrije dobro organizirano "gospodinjstvo" spremljevalnih ved. Ker ne morem tratiti dragocenega prostora, zainteresirane brez opombe vabim k branju svojih esejev Kaj je poetično ali ura ilegale.

Kakšnih sto recenzij sem napisala in tudi za moje pesmi so jih pisali Slovenci in Angleži in Slovaki in še kdo, ampak nikoli ni nihče kompetitivno v njih spisal svojega "programa" proti mojemu. Še nihče ni v recenziji želel kompenzirati svojega manjvrednostnega kompleksa in dokazati, koliko boljši pesnik je od mene, ki me recenzira. Tistih 85 strani starega besedila Huga Grotiusa ni naredil privlačnih Novak, ampak Simoniti, in iz polemike v polemiko postajata "metoda in mentaliteta" in n(a)ravno pravo vse bolj privlačna. O "metodi in mentaliteti" mi živo pripovedujejo pesniki in filozofi in kemijski inženir in akademski kipar in tiskar in pisatelj in dramatik in veterinar… ves navdušen mi je o njej na cesti pripovedoval naš najplodnejši in svetovno znani pesnik: "Simoniti je odlično zadel. Širim njegov tekst."

Resen etični problem mladih akademskih gospodov je v tem, da niso sposobni razbrati etosa (dejanj) svojih mentorjev in o tem zavzeti stališča. Predavati o etosu je, spoštovani gospod Petrovec, povsem jalov posel, še posebej, če vas zanj plača institucija. Etika se sleče do golega, celo akademska, umetniška tudi, ko skuša dokazati, koliko je njen uresničevalec sposoben dati in koliko vzeti ("kasirati"). Moralne diferenciacije še nikoli ni bilo brez duhovne diferenciacije individuuma in človeku ne pomaga noben azil institucije, v kateri se ljudje nakopičijo in grupirajo v okviru neke "mase", strokovne ali partijske.

Največji faux pas Novaka je zgrešeno jurišanje na vse, kar ni pravni beton. Njegovo stališče povzročata averzija do filozofije in nesposobnost za humanistiko. Institucija, recimo univerza ali fakultete, ne more uspešno simulirati, da zagovarja in podpira etično odgovornost, če posamezniku v vse večji meri jemlje pravico do moralnega odločanja. Tudi pravniki se ne bodo mogli v nedogled sprenevedati, ker ne ukrepajo, da bi dosegli enakost pred zakonom. Teorija distance ne deluje, gospod Petrovec, ker je nepristajanje na tisto, kar se nam dogaja, in na tisto, kar se dogaja okoli nas. Ostaja zgrešeno iskanje trdnosti v preživetem in strahopetnost poseganja v nas same. Novaku bi rada priporočila, ker predava študentom, tudi sama sem poučevala, naj ne bo jetnik "akademske pedanterije in nedobronamernosti" (lepše se tega, žal, ne da povedati), ampak naj dojame, da je resnični mentor tisti, ki ljubi študentovo domišljijo. Igralec se lahko na pamet nauči učbenik za kirurgijo, ampak, hvalabogu, operirati ne bo znal.

Zidar je res pisal o standardih anglosaškega omikanega sveta, s katerimi pa vljudnost ne obide bistva. Manj važno je, da Novak piše premalo omikano, zelo pomembno pa je, da ne razume, za kaj gre. Noben resen, poglobljen človek ne potrebuje pohval, celo grobe, kmečke besede bi rad poslušal, samo da bi zadele bistvo, samo da ne bi bilo treba biti prijazen, kadar volk ponuja svojo pomokano tačko in pričakuje, da bomo verjeli, da je kozliček. Med odzivi na "mentaliteto in metodo" izpostavljam jasno sporočilo Boštjana M. Zupančiča vsem "novakom", in sicer: "... iz nekaterih nedavnih polemik je mogoče sklepati, da posamezni pravniki zelo dobro vedo, da svoje sodelovanje v pravnem sistemu samo simulirajo. V najboljšem primeru so torej simulakri, ker le oponašajo tisto, kar se v pravnem redu dogaja." (Zakaj vladavina prava sploh (ne) deluje, Delo, Sobotna priloga, 30. junija 2012).

Meta Kušar, Ljubljana