Zapornik kot poslanec?

Ogromna večina volilcev je na teh volitvah – sicer le indirektno, a vendarle dovolj jasno – povedala, da trditvam o »politično montiranem procesu« zoper Janšo ni verjela – in ta poraz je za Janšo in za SDS mnogo hujši kot obsodba na sodišču. Tudi iz tega razloga Janševim političnim nasprotnikom priporočam, da se »urazumijo« in da se nehajo zaletavati ob njegovo povsem nesporno izvolitev za poslanca. Še zlasti zdaj, ko še niti v Sloveniji ni dokončno odločeno, ali bo njegova obsodba obveljala ali ne. Sam upam, da bo razveljavljena, ker morajo pač tudi pri Janši za kazensko obsodbo obveljati enako stroga pravila kot za vse druge. Da se ne presliši, ponavljam: enako stroga pravila kot za vse druge! Prevladujoče »ljudsko mnenje«, da je nekdo kriv, namreč v pravni državi še nikakor ne zadostuje tudi za kazensko obsodbo.

In – za konec – morda še tole vprašanje: ali Sloveniji ni bilo dovolj, da se je v Strasbourgu že dvakrat hudo osramotila (pri izbrisanih in pri tujih deviznih varčevalcih) – bi se zdaj rada še tretjič? Tudi tam nas je slovenskemu kršenju pravic nasprotovala le peščica posameznikov, vsi drugi so to tiho ali glasno podpirali, podobno kot zdaj. Dr. Mencinger je v zadevi deviznih varčevalcev že pred osemnajstimi leti javno pozval k razumu in k spoštovanju prava – zaman. Politika je prevladala nad pravom. In dlje ko kršenje pravic traja, hujše posledice pusti. Tudi finančne – a ne le teh.

No, in zdaj nazaj k Petrovčevi polemiki s Terškovim in mojim stališčem, da je vsakomur, ki je bil zakonito izvoljen za poslanca, treba omogočiti, da bo to od ljudstva podeljeno visoko oblastno funkcijo lahko tudi neovirano izvrševal. Kakšno je pravzaprav Petrovčevo stališče, iz članka ni čisto jasno. Najprej pravi, da je vprašanje, ali je zapornik Janša lahko poslanec ali ne, zanj pretežko ustavnopravno vprašanje in da tu »stvari morda niso tako enostavne, in če manjka zakon, ki bi to urejal, analogija morda ni dopustna«. S tem seveda soglašam. Toda vse kasneje povedano je težko razumeti drugače, kot da je bila to le nekakšna uvodna »vljudnost«, ki pa ji potem sledijo čisto drugačna stališča.

Za prehod k »tršim« stališčem avtor najprej citira 85. člen kazenskega zakona, po katerem se ustavne pravice obsojencev lahko omejijo samo, »kolikor je nujno, da se izvrši posamezna kazenska sankcija«. Avtorju – presenetljivo – ta določba »razkriva skoraj neomejeno moč zapora«. Vse priznanje za njegova dolgoletna prizadevanja zoper različne zlorabe te moči v praksi. Toda tako razumevanje te določbe same (ne njenih zlorab v praksi) je povsem zgrešeno. Da bi se Janši izrečena kazenska sankcija lahko izvršila, namreč sploh ni nujno, da bi se morala izvršiti takoj – preden vrhovno in ustavno sodišče odločita o tem, ali je sploh bila zakonito izrečena. Citirani 85. člen KZ je torej lahko kvečjemu dodaten argument, da se izvršitev kazni do takrat odloži, ne pa za nasprotno stališče! Upam, da se bo po razmisleku tudi dr. Petrovec s tem strinjal.

Še mnogo bolj problematičen pa je naslednji avtorjev korak, ko v razmislek pritegne argument, da je zaporna kazen včasih izrečena tudi zaradi storilčeve nevarnosti za druge. Pravi, da s tem seveda noče Janše primerjati s Trobcem, Plutom ali Breivikom, ampak je to napisal le »zaradi narave argumentacije«. Čigave pa? Moje? Oprostite, ta je pa malo predebela. Moram kar citirati ta, zame tako rekoč šolski primer argumentiranja »ad absurdum« (ko sogovornikovo misel izmaličiš do absurda in potem zavračaš ta absurd, ne sogovornikove resnične misli): »Si predstavljamo, da bi Plutu, Trobcu ali Breiviku volilci odprli vrata zapora za čas, ko bi opravljal povsem zakonito podeljeno funkcijo poslanca?« Oprostite, kolega Petrovec, menda niste resno mislili, da so kje na svetu volilci, ki bi take morilce izvolili za poslance, vedoč, da so zagrešili take zločine? In če tega niste mislili, kako vam je potem lahko ušla na papir tako strašna misel? In še tako daleč vas je potem zaneslo, da bi (po moji in Terškovi argumentaciji?) takim morilcem potem »volilci lahko odprli vrata zapora tudi večkrat zaporedoma, recimo za trideset let«??? Papir sicer res vse prenese, ampak človeški razum pa menda vendarle ne. Upam, da se boste strinjali.

Argumentacija v zadnjih sedmih odstavkih (v zadnjem stolpcu) članka je sicer manj šokantna kot prej omenjena, a prav tako ustavnopravno povsem zgrešena. Reševati problem obsojenca-poslanca s sklicevanjem na zakonski člen o tem, na kakšna »dela v zavodu ali zunaj njega« lahko uprava zapora razporedi zapornika, bi bil pa res višek ustavnopravne slepote. »Glavni upravnik zaporov« g. Podržaj je to razumel – doktorji prava pa ne? V članku piše, da je »Janšo nemogoče zaposliti v državnem zboru kot poslanca, ker zakon tega ne dovoljuje«. Zaposliti! In to na podlagi »pogodbe med zaporom in državnim zborom«! Janšo (in vseh 89 drugih) so v državni zbor kot (od)poslance poslali volilci – in v »normalnih« državah poslanci sploh ne »sklepajo delovnega razmerja«, ampak dobivajo poslansko plačo na povsem drugi podlagi. Toda pri nas žal tudi po tem nismo povsem normalna država.

Pa seveda tudi po tem ne, da se antijanševski del politike in javnega mnenja raje povsem nekritično zaziba v prijetne sanje, kako je treba samo še Janši vzeti od volilcev podeljeni mandat, pa bo spet mir v hiši – raje, kakor da bi si odkrito priznal, da so trije od devetih ustavnih sodnikov že zelo jasno povedali in utemeljili, da je obsodba Janše pravno nevzdržna in da ni nobenega zagotovila, da se jim pri končnem razsojanju ne bosta pridružila vsaj še dva, če ne morda celo kar vseh šest preostalih. Teh šest namreč takrat ni reklo, da zatrjevanih očitnih kršitev v sodbi sploh ni – le da niso tako zelo »dvakrat očitne«, da ne bi bilo treba poprej počakati še na presojo vrhovnega sodišča. In zato, ponavljam, se zdaj ubadamo s to »kvadraturo kroga« – kako spoštovati voljo ljudstva na volitvah in hkrati pravnomočno obsodbo enega od teh ljudskih izvoljencev. Toda zdaj ni več druge razumne (in ustavno dopustne) rešitve kot to pravnomočno sodbo čim prej bodisi dokončno potrditi bodisi dokončno ovreči. Pri prvi od teh dveh variant sicer problem še vedno ne bo dokončno rešen, a bo morda vsaj nekoliko lažje rešljiv – pri drugi pa bo rešen. Nevarnost, da bi se ta šlamastika še kdaj ponovila, pa bo z ustrezno spremembo volilne zakonodaje gotovo hitro odpravljena.

MATEVŽ KRIVIC