Vsebina prvega je v spoznanju, da sedanja vlada državo vodi tako neučinkovito, da ji ne bi smeli dovoliti, da s takim početjem nadaljuje še nekaj mesecev, kar bi se v primeru predčasnih volitev nedvomno zgodilo. Poglejmo, zakaj taka ocena njene uspešnosti. Spričo dejstva, da je Slovenija v resni gospodarski krizi, bi morala vlada svoje delo prednostno usmeriti v aktivnosti, ki spodbujajo gospodarsko rast, med temi pa je primerno izpostaviti naslednje:
a) Pospešeno odpravljati omejitve, ki zmanjšujejo konkurenčnost gospodarstva. Od ukrepov te narave naj bi imeli prednost: sanacija bančnega sistema; odpravljanje administrativnih ovir, ki dušijo delovanje gospodarstva; podpora večjim gospodarskim sistemom, ki imajo dovolj dobre pogoje za dolgoročno uspešno poslovanje, je pa njihovo preživetje ogroženo, največkrat zaradi slabega upravljanja in težav pri tekočem financiranju poslovanja.
b) Podpirati domače tržno povpraševanje, tudi s spodbujanjem investicij, ki dolgoročno krepijo konkurenčnost gospodarstva, ne pa ga dušiti z vprašljivimi varčevalnimi ukrepi.
c) Pospešeno ukrepati za bolj učinkovito pravno državo, saj je pravna država eden temeljnih pogojev za normalno delovanje tržnega gospodarstva.
Res je, potrebujemo tudi strukturne ukrepe, kot so preureditev pokojninskega sistema in trga dela, vendar gre pri teh za spremembe z dolgoročnimi učinki, mi pa potrebujemo ta čas prednostno ukrepe, ki se jih izvaja, ko je ogenj v hiši.
Ni težko z argumenti dokazati, da je sedanja vlada v prid zgoraj naštetemu le bore malo postorila, prednostno pa se je ukvarjala s slabo domišljenimi aktivnostmi, s katerimi je povzročala več škode kot koristi. Od slednjih naj spomnim le na dve, vendar pomembni zadevi. Ena je predvidena sanacija bančnega sistema preko slabe banke, za katero znani ekonomist Kovač v Mladini prejšnjega tedna ugotavlja, da je vse prej kot razumno zasnovana. Druga so spremembe v upravljanju državnega premoženja, za katere ekonomist Tajnikar v Dnevnikovem Objektivu iz prejšnjega tedna prepričljivo dokazuje, da so povsem napačne. Že zgolj zato, da se sedanji vladi prepreči uresničevanje tako vprašljivih ukrepov, je koristno, da se čim prej poslovi. Predsednica stranke NSi sicer o tem razmišlja povsem drugače, in verjamem, da ima za to tehtne razloge.
Naslednji argument, zakaj naj predčasne volitve ne bi imele prednosti pri odpravi trenutne politične krize, je, da bo poleg sedanjih morda na njih sodelovala še kaka nova stranka, ena od njih bo dobila največ glasov, njen šef pa bo sestavil novo koalicijo in postal predsednik vlade. Kdo so kandidati za novega predsednika vlade, torej približno že vemo. Verjamemo pa lahko, da nobeden od njih vlade ne bo dobro vodil. Za to delo so namreč potrebne sposobnosti, kot jih imajo praviloma predsedniki uprav uspešnih poslovnih sistemov (poštenost, strateško razmišljanje in delovanje, ciljno vodenje, poslušanje in motiviranje sodelavcev, gospodarske izkušnje…), te pa so bistveno drugačne od sposobnosti, ki v naših razmerah politiku odločilno pomagajo h kariernemu uspehu. Kajti ni treba biti izučen analitik za spoznanje, da so ključne sposobnosti v politiki smisel za populizem in manipulacije. Te pa pri vodenju velikih socialno-ekonomskih sistemov, kakršen je država, bolj škodijo kot koristijo. Zato so pričakovanja, da bomo z volitvami dobili sposobnega predsednika vlade, preveč optimistična. Še več, s predčasnimi volitvami se spuščamo v tveganje, da nam upravljanja države – to je namreč ključni dejavnik njene uspešnosti – ne bo uspelo izboljšati in bomo še naprej tonili v močvirju ekonomske in moralne krize.
Tretji razlog, zakaj ne predčasne volitve, je, da se ponuja veliko boljša rešitev, to je tehnična vlada. Njeno vsebinsko bistvo je v doslednejši razmejitvi izvršne in zakonodajne (nadzorne) oblasti. Ko vodi vlado predsednik najmočnejše stranke, ki je praviloma tudi vodja koalicije, je ta ločitev zabrisana oziroma še več, vlada obvladuje parlament, namesto obratno. To pa je zadostno jamstvo, da tako upravljanje ne more biti učinkovito. Z njim imajo zato manj problemov le v državah s predsedniškim sistemom ter v državah, kjer prevladuje protestantska etika.
Scenarij, kako priti do tehnične vlade, bi lahko bil naslednji. Tri stranke, ki zapuščajo Janševo koalicijo (DL, SLS, DeSUS), in dve opozicijski (PS, SD) oblikujejo »veliko« koalicijo in se dogovorijo, da bodo izvršno oblast zaupale tehnični vladi, same pa jo bodo učinkovito nadzirale. Vodila naj bi jo etično neoporečna oseba z dokazljivimi sposobnostmi za vodenje večjih socialno-ekonomskih sistemov, njena prva naloga pa naj bi bila, da v roku enega meseca parlamentu predloži celovit program za izhod Slovenije iz sedanje krize, tako ekonomske kot moralne. Program potrdi parlament, njegovo izvajanje je skrb vlade, ki jo nadzoruje parlament. O tem, da bo taka vlada bistveno boljša od vlade, ki jo vodi šef politične stranke z dolgoletno kilometrino, skoraj ne bi smeli dvomiti; če pa dvomi vendarle so, bi bilo zanimivo slišati argumente zanje.
Ideji o tehnični vladi strankarski vodje praviloma niso naklonjeni, kar se da razumeti, saj taka vlada omejuje njihovo družbeno moč. Kot ugovor radi navajajo, da je težko, če že ne nemogoče, najti človeka, ki bi bil pripravljen tehnično vlado voditi. Ugovor je utemeljen le v primeru, če parlamentarne stranke tehnični vladi niso pripravljene zagotoviti potrebne podpore. Ob »veliki« koaliciji, kot jo omenjam zgoraj, pa lahko verjamemo, da ne bo težko najti dobrih kandidatov, ki bodo pripravljeni sprejeti izziv, ki ga predstavlja vodenje tehnične vlade.
Protikorupcijska komisija se je izkazala za izjemno koristno, ko je močno pospešila odhod Janševe vlade in s tem bistveno pripomogla k ustvarjanju pogojev, da Slovenija dobi učinkovito, spodobno vlado. Te priložnosti ne bi smeli zapraviti, kar pa se lahko zgodi, če bomo za pot, ki vodi do učinkovitejšega upravljanja države, izbrali predčasne volitve. Ponuja se, kot rečeno, hitrejša in boljša rešitev, to je tehnična vlada. Ali jo bomo izrabili, pa je najbolj odvisno od pripravljenosti ključnih političnih veljakov, da svoje osebne interese podredijo interesom večine.
ANDREJ CETINSKI, Ljubljana
