Zakaj je otrok zvedav, mladostnik pa ne?

Majhen otrok je »naravno« bitje. Možganske povezave so že izoblikovane, a dojemanje prostora je zanj precej ozko. Tesno je čustveno povezan z materjo in njeno ljubeznijo. Svet okrog njega postaja čedalje večja uganka, čim bolj se osamosvaja in dojema, da je okrog njega še mnogo več kakor le mama. Predmete, ki se jih lahko dotika, se z njimi igra, povezuje v smiselne besedne zveze. Postaja pozoren na dogajanja okrog sebe, v naravi, želje po raziskovanju so čedalje močnejše. Naravo sprejema takšno, kot jo zaznava, čuti in ozavešča. Zato je ustvarjalen, iz naravnih materialov ustvarja svoje izdelke (gradovi iz mivke, sneženi mož, slike, šopki rož…). Pripovedovanje pravljic mu odpira vrata v fantazijske svetove, kjer lahko sprošča svojo ustvarjalnost na mnogo načinov. Svet raziskovanja gradi tudi v vrtcu, kjer preko igre ozavešča svoja dejanja in jih nadgrajuje z ustvarjalnostjo. Igra, preko katere otrok spoznava svet, socialno okolje, naravo, je izredno pomembna pri učenju. Igra spodbuja ustvarjalnost, ozaveščanje samega sebe in optimizem.

Tja do tretjega razreda je to še sprejemljivo, potem pa postane beseda »igra, igranje« nekaj, kar v šolo ne spada, nekaj, kar je namenjeno malim otrokom, odraščajočim pa ne. Učni načrti postajajo natrpani, zahteve po njihovi izvedbi pa čedalje večje in strožje. Prostor za igro se zoži do te mere, da sploh ne obstaja več. Ena od pomembnih komponent ustvarjalnosti izginja iz mladostnikovega vsakdanjega življenja.

Poleg tega je prosti čas mladostnika, v katerem naj bi si krepil socialne veščine, se družil s svojimi vrstniki in tako pridobival pri ozaveščanju in smiselnosti svojega bivanja, zamenjala tehnologija. Mladostniku ni več treba iskati živega stika, komunicirati »iz oči v oči«, to počne preko zaslona, telefona, tipkovnice. Ni mu več treba biti ustvarjalen na socialnem področju. Tako izginja druga od pomembnih komponent ustvarjalnosti.

Učenje postaja storilnostno. Mladostnik se uči za ocene, namesto da bi se učil zase. Učitelji ga z ocenami v to pravzaprav prisilijo. Vse njegovo šolsko delo se zoži na ocenjevanje od ena do pet. S tem ga nezavedno pripeljemo do storilnostno naravnanega razmišljanja, torej: da bom imel dobro oceno, moram znati to in to. Zvedavost otroka se spremeni v zvedavost o ocenah. Sorazmerno s tem pojavom upada tudi ustvarjalnost mladostnika.

Za dodaten upad ustvarjalnosti poskrbi nivojski pouk v zadnjih dveh letih osnovnega šolanja. Nivojski pouk učence razsloji po socialni plati in prav tako po znanju. V skupinah, v katerih so učenci z največ učnimi težavami, ne more priti do napredka ne v znanju kakor tudi ne v ustvarjalnosti in kreativnosti. V naravi človeka je socialna zavest, človek je socialno bitje. V njegovem razvoju ga poganjajo naprej tudi zgledi drugih, njihova ustvarjalnost, znanje in prav tako njihovo mišljenje. Tako si človek bogati svoje znanje le v socialni skupini, ki je različna po znanju, kulturi, običajih, nenazadnje tudi po ustvarjalnosti.

Skupina učencev z učnimi težavami težko napreduje, saj nima dovolj drugih zgledov, medsebojna pomoč je otežena ali kar onemogočena, saj so učne težave izrazite pri vseh. Poleg tega je njihovo razmišljanje usmerjeno predvsem v doseganje minimalnih standardov znanj, ali kot rečemo, »le, da bo znal za dvojko«.

Je v taki skupini prisotna ustvarjalnost posameznika? Prav gotovo ne. Z nivojskim poukom smo učence razdelili tako socialno kot po znanju. Predvsem pa smo dali učencu vedeti, koliko je vreden po znanju. To pa vodi v pasivnost, nižanje pozitivne samozavesti, in kar je najhuje, učencu damo vedeti, da ne zna dovolj. Kar seveda ne drži. Namesto da bi se učenec dobro počutil, si ustvarjal dobro samopodobo, se ukvarja predvsem s tem, da bo čim lažje »prilezel čez«. Zato v procesu nivojskega pouka sploh ne moremo govoriti o ustvarjalnosti. Tudi v tem primeru zatiramo zvedavost mladostnika.