Slovenska podpora politiki krvi in zemlje?

Konstrukt je zgrajen na tezi o paktu med Slovenijo in Srbijo, ki naj bi bil sklenjen na srečanju slovenskega in srbskega vodstva v Beogradu 24. januarja 1991. Srbija naj bi Sloveniji takrat dovolila odcepitev, Slovenija pa naj bi v zameno za to dovoljenje Srbom priznala pravico do Velike Srbije. »Skoraj povsod v tujini ta sestanek razumejo tako… Samo v Sloveniji je uveljavljena drugačna interpretacija, ki je v nasprotju z zgodovinskimi dejstvi in ugotovitvami mednarodnih skupin zgodovinarjev,« piše avtor (Kdo je pomagal odpreti vrata pekla? 3., Objektiv, 22. marca 2014).

Očitki Sloveniji o njenem egoističnem ravnanju in krivdi za razpadanje Jugoslavije niso novi. Z njimi se je soočala že pred osamosvojitvijo, med njo in po njej. Prihajali so tako iz Jugoslavije kot iz sveta, s strani diplomatov, politikov in novinarjev. Slovenija je očitke vztrajno zavračala, utemeljevala svojo pravico do osamosvojitve in ponujala mirne rešitve za jugoslovansko krizo. Njen koncept je mednarodna skupnost v okviru mirovnih pogajanj s stališči Badinterjeve komisije na koncu v celoti potrdila. A špekulacije so bile in očitno ostajajo. Ena od njih je tista o slovensko-srbskem paktu. Domneve o paktu, na katere se sklicuje novinar, so politično interesno obarvane ali pa so daljni odmev nekaterih takratnih srbskih in hrvaških stališč, pri ugledni zgodovinarki Sabini P. Ramet, ki naj bi mi pripisala podporo Veliki Srbiji, pa gre najverjetneje za nesporazum. Navsezadnje sem dal na stotine intervjujev za domače in tuje medije, a nikdar in nikjer nisem izrekel podpore politiki »Blut und Boden« (kri in zemlja), ki je bila v jedru koncepta Velike Srbije. Verjamem namreč, da je velika umetnost politike zagotavljati mir, sožitje in razvoj, politika krvi in zemlje pa vse te cilje spregleduje in zanika. Naj povem še, da se nikdar nisem zasebno srečal s Slobodanom Miloševićem in da me Geoffrey Nice (Kdo je pomagal odpreti vrata pekla?, Objektiv, 22. februarja 2014) na haaškem sodišču ni prav nič spraševal o kakšnem slovensko-srbskem paktu, kot je razbrati iz novinarjevega zapisa. Zato je škoda, da se novinar ni poglobil predvsem v avtentične slovenske osamosvojitvene dokumente, kajti tuji interpreti jugoslovanske krize se s temi dokumenti niso kaj dosti ukvarjali. Zgodovinski mozaik takratnega dogajanja bi tako morda postal celovitejši. A žal se je raje naslonil na njihove interpretacije in z njihovimi ugibanji meni in svetu dokazuje dejanja, ki jih ni bilo, mimo dejstev in dokumentov.

Edini avtentični dokument o osamosvojitvi, na katerega se novinar sklicuje, je sporočilo za javnost z beograjskega srečanja januarja 1991. Ob tem spregleduje politične smernice, ki jih je sprejel slovenski parlament in ki so bile platforma za slovensko-srbsko, pa tudi za vsa druga srečanja slovenskega vodstva z vodstvi drugih republik. Ta stališča smo predstavniki Slovenije neprestano ponavljali na vseh jugoslovanskih zveznih in bilateralnih forumih, v mednarodnih komunikacijah, v komunikacijah s slovensko, jugoslovansko in mednarodno javnostjo in so bila v vsem čisto nasprotje koncepta, metod in praks takratne srbske politike. Novinar ne navaja beležke srečanja, iz katere so razvidne politične razlike med Slovenijo in Srbijo. Ne navaja niti novinarskih poročil s tiskovne konference v Ljubljani neposredno po vrnitvi iz Beograda, kjer je zelo jasno povzeto stališče, ki smo ga ponavljali tudi na pogovorih s predstavniki drugih republik: pri reševanju krize je treba izhajati iz suverenosti republik. Meje med republikami niso administrativne in jih ni mogoče spreminjati poljubno, še manj pa s silo (Delo, 25. januarja 1991). Ne razumem, kje bi se v tem lahko skrivala slovenska podpora Veliki Srbiji.

Slovenija je vztrajala pri enakopravnosti narodov Jugoslavije. Pravice, ki jih je zahtevala zase, je priznavala vsem drugim, tudi Srbom. Lahko je razumela težnjo Srbije, da bi vsi Srbi živeli v eni državi, uresničljivost te težnje pa je jasno zamejila z zavezanostjo načelu, da se ta pravica ne sme uresničevati na račun drugih narodov. Še manj z nasiljem. V tem stališču ni nikakršne podpore politiki krvi in zemlje Velike Srbije.

Slovenija je zagovarjala evropske rešitve: odprte, zelene meje (brez vojske) med republikami, tvorno sožitje med narodi nekdanje Jugoslavije na osnovi vzajemnih interesov, ki bodo omogočali blaginjo ljudi in razvoj. Zavzemala se je skratka za odnose, kakršne bodo imele republike nekdanje Jugoslavije, ko bodo vse članice EU. Že takrat je to bila realna alternativa, a so bile politične ambicije takratne srbske politike žal drugačne.

Novinar dovolj omalovažujoče opravi z dogajanjem po slovenskem plebiscitu, ko so Slovenci že izpovedali svojo voljo, slovensko vodstvo pa je iskalo dogovor z drugimi republikami za mirno razdružitev. »Domnevni poskusi pogajanj o rešitvi jugoslovanske krize so bili le predstava za javnost,« piše (Kdo je pomagal odpreti vrata pekla? 3.). Ob takem izhodišču je pravzaprav odveč vsako pojasnjevanje, saj so v tem primeru brezpredmetni vsi argumenti, vse platforme, izjave, politični koncepti, zapisniki, dokumenti. Šteje le nekaj, kar je očem skrito in prikrito, tudi če tega ni bilo. Štejejo špekulacije. Ena takih je novinarjevo vztrajanje, da sem bil kot predsednik predsedstva seznanjen s srečanjem dr. Franceta Bučarja in dr. Dimitrija Rupla z Dobrico Ćosićem v Beogradu, čeprav to ne drži, in povezovanje tega srečanja s slovensko-srbskimi pogovori januarja 1991.

Pa vendar naj povem, da pogovori med republikami, ki so sledili januarskemu srečanju v Beogradu, nikakor niso bili predstava za javnost. Slovenija svoje samostojnosti ni razglasila takoj po plebiscitu. Šestmesečno obdobje od plebiscita do razglasitve neodvisnosti je bilo obdobje, ko je Slovenija veliko svojega časa namenila tudi iskanju poti za mir. Ne le zase, ki bi bila (in je bila) prva tarča vojaške agresije, ampak tudi za druge republike. Ponujala je alternativne predloge načinov razdružitve samo zato, da bi se z večinskim medsebojnim dogovorom vendarle izognili vojni. Tako kot se je kasneje razdružila Češkoslovaška. Če so bila srečevanja predsednikov republik morda res precej brezplodno početje, so bili pogovori med vodstvi republik temeljiti, z resnimi ambicijami Slovenije prepričati vodstva drugih republik, da s skupnim delovanjem nadzorujemo proces razpadanja države, ki se je začel že dolgo pred slovenskim osamosvajanjem, in tako preprečimo stihijo in najverjetnejši krvavi razvoj dogodkov. Za zavarovanje miru je bilo treba aktivno voditi proces sprememb in ne ostajati na branikih jugoslovanske države, kakršne v resnici ni bilo več. Tudi Deklaracija za mir, zaradi katere me izbrani osamosvojitelji zdaj obtožujejo nacionalnega izdajstva, je v sebi nosila jasno sporočilo drugim delom države in mednarodni javnosti, da Slovenija nasprotuje krvavemu razkroju države. V času, ko je že moč slišati bobnenje vojaških bobnov, je podpis mirovne deklaracije po mojem prepričanju pogumno politično dejanje. Ne vem, ali bi Slovenija – ob vztrajanju pri načelih varnosti in sodelovanja ter ob ponudbah konkretnih rešitev, od konfederacije do mirne razdružitve – lahko za mir storila več. Prepričan sem tudi, tako kot sem bil tudi takrat, da tudi opustitev ali odložitev slovenskih osamosvojitvenih načrtov ne bi preprečila ne nasilja in ne razpada jugoslovanske države.

»Edina, ki je dala pristanek za njen (slovenski) odhod, je bila Srbija, kateri je to ustrezalo, saj je tako lažje prevzela nadzor nad JLA in začela z nasilnim vzpostavljanjem Velike Srbije,« piše novinar (O razpadu Jugoslavije, 2., odgovor dr. Mihi Ribariču, Objektiv, 22. marca 2014). A to ne drži. Slovenija srbskega pristanka ni dobila, ker zanj tudi ni prosila. Svojo odločitev je bila s plebiscitom že sprejela. Na resolucijo slovenske skupščine o sporazumni razdružitvi SFRJ (20. februarja 1991) Srbija ni niti odgovorila, kaj šele dala pristanek. Pač pa je Sloveniji vztrajno vsiljevala koncept odcepitve. Šlo je za koncept, po katerem bi republike lahko uresničile pravico do samoodločbe samo ob soglasju vseh republik in organov federacije. Zakon, ki je bil predlagan, bi Slovenijo postavil v inferioren položaj. Sprejela bi ga namreč večina s preglasovanjem, Sloveniji pa bi postavil pogoje za uresničitev samoodločbe in ji med drugim naložil tudi nesorazmeren del obveznosti skupne države. S slovensko resolucijo za mirno razdružitev se je strinjala le Hrvaška, ki je svoje osamosvojitvene aktivnosti usklajevala s Slovenijo vse do razglasitve samostojnosti junija 1991. Kako se je Hrvaška dogovarjala s Srbijo in zakaj tajno, pa je drugo vprašanje.

Kar zadeva trgovino z orožjem, je treba priznati: res, s trgovino z orožjem so nekateri zaslužili toliko, da od tega z lahkoto živijo še danes. A trgovine s smrtjo se niso šli za državo niti v imenu države, ki bi si tako polnila proračun, pač pa se je odvijala na račun države in z zlorabo njenih institucij. Žal ni za to nihče nosil odgovornosti. Zakaj ne, je slovensko notranjepolitično vprašanje ter vprašanje delovanja pravne države in neodvisnosti njenih organov pregona. A pripisati slovenski državi zaslužkarstvo s trgovino s smrtjo, je povsem neutemeljeno. Nikakor ne drži, da bi pri preprodaji orožja »Janša kot obrambni minister uresničeval sklepe, sprejete na svetu za obrambo pri predsedstvu Slovenije« (Kdo je pomagal odpreti vrata pekla?). Trgovci s smrtjo so svoje delovanje državi prikrivali, se izmikali odgovorom, preprečevali preiskave, potvarjali podatke v uradnih poročilih in zavajali javnost. In to počnejo še danes. Še več, vodili so pravo propagandno obveščevalno vojno proti vsem, ki so se s tem v zvezi drznili postaviti kakršnokoli vprašanje – proti policiji, proti poslancem, predsedniku republike in tudi raziskovalnim novinarjem. Niso se odrekali protipravnim sredstvom, tudi ne odkritemu brutalnemu nasilju, kakršnega so izvedli v Depali vasi. V temelje mlade, še ne povsem zgrajene samostojne slovenske države, v katero so Slovenci vlagali visoka pričakovanja, so s svojimi dejanji iz lastnih interesov vgradili koruptivnost in spodjedanje njenih institucij. Kako je trgovina potekala, so dovolj natančno razkrile knjige Matjaža Frangeža Kaj nam pa morete in trilogija V imenu države Blaža Zgage in Mateja Šurca.

Slovenija se je kot država res odločila za pomoč Hrvaški ter Bosni in Hercegovini, ko sta se tako rekoč goli in bosi branili pred agresijo dobro oborožene jugoslovanske vojske. Pomoč, kot je to opredelilo državno vodstvo, je pomenila odstop pa tudi prodajo orožja, ki ga Slovenija v svoji oborožitvi ne bi več potrebovala. Odločitev za pomoč res ni bila humanitarne narave, a za napadene je to v takratnih razmerah vsekakor bila pomoč. Nikakor pa odločitev državnega vodstva ni dovoljevala nakupov orožja za nadaljnjo preprodajo in njegovega plačanega tranzita. Gre torej za dve popolnoma ločeni stvari. Eno, ki je bila posledica odločitve predsedstva in predsedstvo zanjo nosi odgovornost. Drugo pa je bila ilegalna trgovina, ki se je začela že pred agresijo na Slovenijo in med vojno, preden je predsedstvo sploh sklepalo o pomoči Hrvaški in BiH, ki takrat še nista bili v vojni. Kasnejše sklepe predsedstva so trgovci z orožjem zgolj izkoristili za pokritje svojih nelegalnih dobičkonosnih početij.

Odločitev o pomoči je predsedstvo preklicalo, potem ko je bila Slovenija sprejeta v OZN in ko se Bošnjaki in Hrvati niso več zgolj branili pred jugoslovansko armado, pač pa so se začeli oboroženi konflikti tudi med njimi, ko se je vojna spremenila v državljansko vojno v BiH in se je v poskuse prisvajanja ozemelj BiH aktivno vključila tudi Hrvaška. Ilegalna trgovina z orožjem pa se je očitno še kar nadaljevala.

Za potek slovenskih orožarskih operacij je bilo zadolženo ministrstvo za obrambo, nadzor naj bi potekal prek vlade, dohodki od prodaje pa bi se morali stekati v proračun. Pa se v proračun niso, kam so se, ostaja neznanka vse do danes. Predsedstvo ni nikdar dobilo zahtevanega celovitega poročila o prodaji orožja. Po spremembi ustave in ukinitvi sveta za obrambo pri predsedniku republike, ki bi lahko imel vpogled v dogajanje z orožjem, je odgovornost za trgovino z orožjem v celoti prešla na vlado. Sam sem, po prejetih opozorilih, da je šlo tudi za preprodajo in pravo trgovino s smrtjo, na predsednika vlade naslovil več pisem z zahtevo po preiskavi. A so moja vprašanja praviloma ostajala brez odgovora. Parlamentarna komisija, ki je preiskovala trgovino z orožjem, pa je z delom prenehala, ne da bi ga končala, na zahtevo takratnega predsednika vlade.

O vlogi Slovenije pri razpadanju nekdanje skupne države in uveljavljanju njene pravice do samoodločbe ni skrivnosti, ki bi jih bilo moč razkrivati. Nepojasnjena pa je trgovina z orožjem, posebej tista, ki je potekala mimo vednosti državnih organov. Povsem neodkrite pa ostajajo sledi za denarjem, ki je odtekel neznano kam. Za razkritje tega žal ni bilo in ni politične volje.