Dodal bom še malo mojega komentarja k Ribičičevemu članku. Menim, da je kolega dr. Ribičič pri odločnem zagovarjanju odločbe ustavnega sodišča o ustanovitvi občine Ankaran spregledal nekaj določb in načel ustave, ali pa jih napačno razlaga.
Spregledal je 3. člen ustave, ki določa, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo in da se oblast izvršuje po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno oblast. Načelo delitve oblasti pomeni, da lahko vsaka od treh oblasti izvaja samo tiste funkcije, ki ji pripadajo po ustavi, in nobena ne sme posegati v področje druge oblasti. Ustavno sodišče pa je s tem, ko je sprejelo odločbo o ustanovitvi občine Ankaran, prekoračilo meje svoje pristojnosti in je poseglo v zakonodajno oblast državnega zbora. S tem je torej ustavno sodišče prekršilo načelo delitve oblasti.
Dejstvo, da je ustavno sodišče brez pomisleka prekršilo eno od nosilnih načel ustave, je zaskrbljujoče zaradi tega, ker bi ravno ustavno sodišče kot varuh ustavnosti moralo prvo braniti ustavo in v njej zapisana načela. Tu je umestno ponoviti klasično vprašanje, na katerega še vedno iščejo odgovor: Kdo pa nadzoruje nadzornike (Quis custodiet custodes?). Ustavno sodišče se je pokazalo, da je slab nadzornik.
Ker se okrog tretjega odstavka 139. člena vrti vsa ankaranska zgodba, si ga oglejmo: »Občina se ustanovi z zakonom po poprej opravljenem referendumu, s katerim se ugotovi volja prebivalcev na določenem območju. Zakon tudi določi območje občine.«
Dr. Ribičič je zapisal, da je sicer res, da ustava določa, da se občina ustanovi z zakonom, »kar smo v zadnjih mesecih slišali več stokrat«, vendar pa kljub temu noče slišati bistva sporočila ustavne določbe: občina se lahko ustanovi samo z zakonom. Te naloge torej ne more opraviti nihče drug kot zakonodajni organ, to pa je državni zbor. Dr. Ribičič nima prav, ko državnemu zboru, zaradi tega, ker ni ustanovil občine Ankaran, očita »takšno očitno samovoljno ravnanje, ki krši uvodni člen iz poglavja o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah«, kar naj bi bilo opravičilo za ravnanje ustavnega sodišča, da je ustanovilo občino Ankaran. Dr. Šmidovnik je obširno pojasnil, da tu ni šlo za kršitev človekovih pravic in da v ustavi ni pravice do lastne občine.
Z nobenimi očitki, da je državni zbor ravnal samovoljno, da ni upošteval pozitivnega rezultata referenduma v Ankaranu itd., ni mogoče državnemu zboru vzeti ustavne pristojnosti, da odloča o ustanovitvi občin. Na ustavnem sodišču bi morali to dejstvo upoštevati.
Tudi sicer je v zvezi s tretjim odstavkom 139. člena potrebno poudariti njegovo bistvo. Govora je o teritorialni razdelitvi države na občine. To pa je eminentna politična naloga. Te naloge država ne bi mogla opravljati, če bi obstajala pravica do lastne občine in če bi bil rezultat referenduma obvezen, saj bi v tem primeru verjetno imeli toliko občin, kot je krajevnih skupnosti.
Da gre pri odločitvi o določeni občini za politično presojo, kaj je v interesu države, se je pokazalo na primeru MO Koper, kjer se je ustavno sodišče od leta 1994 trudilo, da bi občino razbilo na več občin. Najprej so prebivalci to namero ustavnega sodišča odločno zavrnili na več referendumih. Nazadnje pa je državni zbor, ko je glasoval o predlogu zakona o ustanovitvi občine Ankaran, izrazil jasno politično voljo, da ne pristane na razbitje Mestne občine Koper in da ne želi ustanoviti občine Ankaran. Takrat je za zakon o ustanovitvi občine Ankaran glasovalo samo 17 poslancev, proti pa jih je bilo 48.
DR. IVAN KRISTAN