Dober gospodar je vedno posestvo predal nasledniku, in to takrat, ko sta bila oba na vrhuncu moči. To je temelj zdravega razvoja. V Sloveniji gospodar drži posest do konca, do revolucije, do smrti. Verjetno zato, ker je do posestva prišel z revolucijo, komunistično ali/in kapitalistično, z nacionalizacijo ali/in z denacionalizacijo, z osamosvojitveno vojno ali/in z vstopom v EU, z nepovratnimi sredstvi za neuvrščene ali/in z evropskimi skladi ali s podobnimi prerazporeditvami kapitala.

Tisti, ki je do svojega premoženja prišel z delom, ga veliko lažje preda naprej kot nekdo, ki ga je pridobil po (ne)sreči. Zato, ker dela za svoje naslednike, ker jim privošči, da sadove njegovega potu in žuljev uživajo ali pa (ne nujno) nadgrajujejo. Ker si želi, da njegovemu nasledniku ne bo treba delati tako (trdo) kot njemu. Pa saj za to gre, za lepši jutri.

Ampak pri nas je drugače. Nam gospodarji ne privoščite, da bi živeli in uživali življenje v svobodni državi, mislim, da zato, ker si je še sami ne zaslužite. Čisto preprosto, niste je vredni, ker ste zanjo naredili premalo (še avtocestni križ so pravzaprav naredile generacije, ki prihajajo – z odplačevanji kreditov). Do prihoda krize ste si verjetno mislili, da ne bomo nikoli spregledali, da je zgodba o uspehu pravzaprav zgodba o neuspehu in da vse, kar je bilo uspešno, še ni odplačano. Ampak kriza je prišla in spregledali smo prej, kot ste si želeli. Danes sploh ne tajite več, da ste ugrabili državo in da jo boste izpustili iz rok le z revolucijo ali po smrti, ker veste, da drugega ne znate delati: najemati kredite – skriti denar – potopiti banke – obrniti sedežni red v parlamentu – imenovati komisije...

Odrivate nas, ker se nas bojite: imamo znanje, energijo in življenje pred seboj, vse, česar vi ne morete kupiti (in odplačati na naš račun).

Če gospodar ne preda posestva pravočasno, lahko pride do družinske tragedije ali pa se naslednik umakne, navadno daleč, v tujino.

Očitno se mi umikamo, generacija 1970–1995 se izseljuje, množično. »Ali so kar spakirali in šli?« sem se spraševal, ko sem prvič, nekje v osnovni šoli, slišal za izseljevanje pred prvo svetovno vojno. Na začetku svojih 30. let se sprašujem podobno. Tokrat opazujem izseljevanje svojih prijateljev, moje generacije. Ne, niso kar spakirali in šli, prej so iskali možnost za obstoj tu, v Sloveniji, a je niso našli – ne tisti pred prvo vojno ne ti, ki odhajajo danes.

Moj dedek je bil mizar. Delal je, nekako od konca druge svetovne vojne do osamosvojitve Slovenije. Babica je bila šivilja, ki je po rojstvu otrok ostala doma, kot gospodinja. Res je, da nista hodila na morje in imela avtomobila, a sta sezidala svojo hišo, z elektriko in vodo. To jima je uspelo nekako med letoma 1945 in 1950, da, v petih letih po svetovni vojni, brez kreditov in borčevske pokojnine, z eno delavsko plačo. 60 let kasneje poskušava to hišo skupaj s partnerico obnoviti. Če preslikam stanje v današnje dni: sem zaposlen za nedoločen čas, imam dve diplomi, partnerica ima diplomo in s.p. (da, tak novodobni s.p., ne tistega iz devetdesetih, ko je omemba s.p. še sprožila besedno zvezo: »O, privatnica?!«), a nič ne kaže na to, da bi v 5 letih lahko to isto hišo le obnovila (in nimava kreditov za avtomobile in parcelo). Dedek in babica sta imela možnost, nam ni dana. Če bova nekega dne spakirala in odšla, se ne sprašujte, vi gospodarji, kje smo tisti, ki plačujemo vaše kredite, ker na koncu mora vsak sam plačati svoj dolg, tako ali drugače. In ne, ne govorite mi, da je najlažje kar oditi in da smo mladi apatični. Verjetno je za vas vseeno bolje, da se umaknemo, kot da bi naredili revolucijo. Ne, ne govorite mi, da je najlažje kar oditi, vsaj do takrat ne, dokler nimam niti možnosti, da kaj spremenim.

V Sloveniji ni prostora za dva gospodarja, vaš čas pa se je iztekel. Dušite nas, zadušili boste sebe.

JURE PETAČ, Ljubljana