Minister in njegove lepe besede

Morda še najbolj bode v oči govor o financiranju visokega šolstva, ki naj bi bilo po zagotovilih ministrstva po novem urejeno sistemsko, skladno z gospodarsko rastjo pa naj bi tudi naraščalo, dokler ne bo doseglo 2 odstotka BDP. Po ministrovih trditvah naj bi ta cilj dosegli v sedmih ali osmih letih. To je bodisi zavajanje bodisi na ministrstvu ne znajo opraviti (pravilnega) izračuna.

Po drugem odstavku 123. člena zakona se ob visoki gospodarski rasti sredstva za visoko šolstvo povečujejo v triletnih obdobjih glede na povprečno gospodarsko rast v preteklem obdobju. Dokler je rast sredstev za visoko šolstvo enaka rasti BDP, bo delež sredstev za visoko šolstvo v BDP ostajal konstanten. Da bi cilj dosegli v sedmih letih, kot predvideva minister in tudi nacionalna strategija za visoko šolstvo, potrebujemo scenarij, ko BDP dve triletji zapored pada, medtem ko se sredstva za visoko šolstvo vsakič dvignejo za 2 odstotka. Po tem scenariju bi se moral nacionalni BDP v šestih letih prepoloviti, da bi sredstva, namenjena visokemu šolstvu, dosegla 2 odstotka BDP. A gospodarstvo naj bi raslo vsako leto, tako da bi se po zapisanem razkorak med sredstvi za visoko šolstvo in BDP dejansko povečeval. Na žalost nam tudi v primeru nizke rasti nikakor ne uspe najti magične formule, po kateri bi delež BDP, namenjen financiranju visokega šolstva, dosegel dva odstotka do leta 2020, kot to predvideva nacionalna strategija za visoko šolstvo. Ocene o sedmih ali osmih letih so torej povsem pavšalne in služijo zgolj zavajanju, nikakor pa ne temeljijo na resnih izračunih, vsaj ne po formuli, ki jo najdemo v zakonu.

Tako popolnoma zvodeni eden glavnih argumentov v prid temu zakonu, ki ga ministrstvo vseskozi poudarja, namreč urejeno financiranje. Že res, da zakon financiranje sistemsko (bolje) uredi, vendar obenem ne pomeni praktično nikakršne rasti sredstev v doglednem času. Z ozirom na že danes slabo in ponekod katastrofalno finančno stanje v visokem šolstvu ta poteza ministrstva pomeni cinično izkoriščanje neodgovornih in mesarskih posegov predhodnih vlad, ki sredstev za javno visoko šolstvo niso ustrezno usklajevale ali so jih celo rezale. Čeprav minister namiguje, da bo zakon končno rešil financiranje visokošolskih zavodov, je to nič manj kot abotna manipulacija. Zakon doseže zgolj to, da bodo pogoji, pod katerimi bodo šole hirale, znani več kot eno leto vnaprej – če se seveda ne bodo poskušale rešiti s šolninami za redni študij, ki jih zakon uvaja.

Sistemski razlogi, zakaj je sedanji izredni študij problematičen, veljajo v enaki meri za predlagani plačljivi redni študij. Izredni študij je postal resna anomalija, ko je začel fakultetam predstavljati pomemben vir dohodkov. Če je kakovostno pomanjkljiv zaradi prenizkega števila kontaktnih ur, pa je predlagani delni študij, ki naj bi ga nadomestil, milo rečeno neugoden za študente, ki naj bi študirali ob delu. Za delni študij ni varovalke, da se ne bi izvajal skupaj z rednim študijem, kar ob finančni stiski fakultet pomeni, da se dejansko bo, dopoldanski urniki pa so le redkokdaj združljivi z redno zaposlitvijo, kar v veliki meri ubije smisel takšne oblike študija. Namesto da bi zakon popravil to, kar je na izrednem študiju najbolj problematično, namreč zaračunavanje študentom za študij, in odpravil razloge zanj, v prvi vrsti podfinanciranje javnih visokošolskih zavodov, pa novi zakon te logike ne zavrne, temveč jo legitimira, utrdi in omogoča, da se poglobi kot eden od prihodkovnih stebrov javnega visokega šolstva.

Ne ostane pa le pri zavajanju. Minister Pikalo se namreč s svojo trditvijo, da se plačilo učiteljem ne glede na morebitno pedagoško delo na plačljivem študiju ne bo razlikovalo, zlaže. Po 12. odstavku 107. člena zadnje različice ZViS, objavljene tudi na naši spletni strani, imajo pedagogi, ki »izvajajo hkrati tudi plačljiv študij (če gre za manjše število študentov na tem študiju, ki se udeležujejo študijskih obveznosti skupaj s študenti na brezplačnem študiju), pravico do dodatnega plačila za izvedbo plačljivega študija«. Tako vidimo, da se bodo profesorji hote ali (zaradi slabega finančnega stanja fakultet) nehote prisiljeni grebsti za študente, ki bodo plačevali šolnino. To bo univerzo preobrazilo v prodajalnico diplom, pedagoško delo pa bo razvrednoteno, kar bo sčasoma vodilo do nižanja plačil profesorjem, ki bodo tako eksistenčno postali odvisni od sredstev, ki jih individualno prejemajo od šolnin.

Demantiji ministra, češ da bodo vpisna merila enaka za vse oblike študija, so privlečeni za lase. Iz brezplačnega rednega študija bodo namreč zaradi različnih objektivnih okoliščin, kot sta slabši socialni status in manj stimulativno okolje, izpadli dijaki s slabšimi rezultati. Pogoji za vpis na mesta na plačljivem študiju bodo tako očitno nižji kot na brezplačnem, razen če morda minister Pikalo ne predvideva, da se bodo študenti z boljšimi rezultati kljub možnosti brezplačnega študija v tolikšnem številu raje odločali za plačljivo obliko, da bodo omejitve kar enake na obeh.

Minister za izobraževanje, znanost in šport v intervjuju opozarja, da potrebujemo predlagani sistem šolnin, sicer ljudje ne bi imeli možnosti drugega študija. V Sloveniji je še do nedavnega poleg vzporednega študija obstajal tudi brezplačni zaporedni študij za diplomante. Ko ga je prejšnji minister Turk ukinil, se je takrat-še-ne-minister Pikalo javno zgražal, češ da gre za grozno jemanje možnosti najbolj nadarjenim in ambicioznim študentom. Danes se zaporednega študija nenadoma ne spomni več. Danes vidi plačljiv študij kot priložnost za mlade, očitno brez trohice pregleda nad trgom dela v Sloveniji in odstotkom brezposelnih med mladimi in mladimi diplomanti. S takšno argumentacijo kaže skrajno ignoranco do potreb in stiske študirajoče generacije, in to kot samooklicani socialni demokrat, ki je še pred letom in pol dobro razumel, zakaj je brezplačni študij potreben!

Problematična je tudi netransparentnost pri sprejemanju tega ključnega področnega zakona in oholost, s katero se minister in njegovi sodelavci odzivajo na zelo konkretne, utemeljene in upravičene očitke ter opozorila. Že več mesecev ostaja odgovor na vsebinske kritike zgolj to, da je zakon v postopku vsakotedenskega spreminjanja. Čeprav se ministrstvo ponaša s konstruktivno držo in zase pravi, da je odprto za vse predloge in pomisleke, pa morajo ti temeljiti na decembrski različici zakona. Z aktualno verzijo javnost uradno ne razpolaga, minister pa kljub številnim pozivom malone vseh deležnikov ni podaljšal javne razprave. Upravičeno nas lahko skrbi, kaj ministrstvo z dokumentom počne za zaprtimi vrati.

Toda ker se minister igra skrivalnice, ima vedno pri roki zvijačo za diskreditacijo vseh argumentov. Očitki sindikatov in študentov vselej temeljijo na »več tednov starem osnutku«. Takšno odmahovanje z roko je že kar pavšalni argument, da ne gre komercializacijo študija, pri tem pa takšen ohol odgovor povsem zanemari dejstvo, da niso zgolj tehnične podrobnosti tiste, ki so nesprejemljive, temveč celotno izhodišče zakona, ki uzakonjuje plačljivi študij kot normalno prakso!

V imenu finančne vzdržnosti želi zakon na široko odpreti vrata tržnemu izobraževanju na javnih ustanovah, ki je v tujini klavrno pokazalo svojo socialno nevzdržnost. Kot smo pokazali, ministru za doseg tega cilja ni izpod časti zavajati javnost z izmikajočimi se neodgovori, banalnimi lažmi ter za lase privlečenimi ekonomskimi predpostavkami. Predlog ZViS tako ob sistemskih popravkih, ki bi morali biti samoumevni že vsem dosedanjim vladam, pa so se nanje požvižgale, nesporno vpeljuje komercializacijo javnega šolstva, obenem pa se pretvarja, da je slednje naročilo kar ustavno sodišče. Že srednjeročni učinki tega zakona bodo, enako kot povsod drugod, slabša dostopnost in kakovost visokošolskega študija ter postopno razkrajanje visokošolskih institucij pod taktirko zahteve po donosnosti.