Okovi mesta, poosebljeni v spregi kapitalsko-klientelističnih navez, nosijo imena vodilnih v javnih ustanovah in podjetjih, imena mestnih svetnic in svetnikov, prokuristov in vseh mogočih pomočnikov, lastnikov svetovalnih in piarovskih agencij, nadzornih organov, uprav, uslužbljenih posameznic in posameznikov dvomljivih referenc in še bolj dvomljivih nazorov, katerih edina prava skupna lastnost je prilaščanje javnih financ, naj bodo to plače in nagrade za sedenje na udobnih stolih zaposlitev za nedoločen čas, koncesijski posli, provizije, občinska stanovanja, vodenje zgrešenih projektov in finančnih špekulacij, prejemanje že kakšnih dodatkov, napredovanja znotraj strankarskih hierarhij ter čakanje na naslednje volitve. Ti okovi so kaljeni v malomeščanskem udobju, utrjujejo se posedajoč in razpravljajoč o samem sebi, o krivicah in zgodbah iz že kakšnih tujih učbenikov ter priročnikov za uporabo, ki prikrivajo manko lastne imaginacije, ali držeč se zapovedane konkurenčnosti in kulture – dveh božanstev samostojne države, katerih zgodovinsko pogojenost le stežka zapopadejo – kompenzirajo drsenje v revščino in neumje, pri čemer tisti, ki niti revni več niso, postajajo statistika, izgubljeni na periferiji nakupovalnih centrov sumljive kvalitete, beznic razočaranih zaključkov in v nebo vpijoče nemoči.
Sindrom duplek smo pregnali iz vsakodnevne govorice, a nismo opazili, da je zažrt globoko v naša telesa. Da smo ga negovali dolga leta in dokončno utelesili v megalomanskosti investicij, projektov, izgovorov, sebičnih interesov, prelaganja odgovornosti, čebljanja in čakanja na jutri. Kangler je kelih in čaša v enem. Večina mu je dovolila, da mirno gre mimo, odide, in se vrnila v varno zavetje ločenih mnenj, panožnih meja, sentimentov in razpredanj. Le redki so opazili, da se je oblast res spremenila, večina drugega pa seveda ostalo istega, ter da so pravo delo in bitke šele pred nami. Mestni svetniki in svetnice namreč spet udobno razpredajo, kujejo politikantske kupčije, upravičujejo nategovanje ljudstva, upoštevajo ukaze iz central in so v mislih v starem levo-desno redu, za katerega verjamejo, da bo restavriran na naslednjih volitvah. Namesto ključnega političnega vprašanja »čemu?« je ponovno govora le o »kdo?«. Namesto napetosti med starim redom in tistim, ki želi kot nova družbenost vznikniti, smo priče pokroviteljski drži do še ene od epizod v dolgi zgodovini upiranj.
Vodje zgrešenih projektov brez kančka samokritike ali sramu paradirajo po ulicah obubožanega mesta. Njihovi pomagači se vračajo v svoja domovanja onkraj Drave in Save, še prej pa si nazdravljajo v VIP-šotorih in si podeljujejo priznanja za posebne zasluge. Alternativci spet slikajo črno-bele podobe o teh in onih, o strasti in oblasti, o življenju, ki je nasprotje redni plači. Zamotano v koprene auerjev, pivcev, verličev, hajnškov, vindišfurmanov, petkov, žiličfišerjev, drozgov, miklov, viherjev in kupa drugih pletilk in lutkarskih mojstrov mesto izgoreva v borbi za ljubi kruhek in napuhek. Čaša je opijanila celo nekaj vedno tihih spremljevalcev dosedanje bede, ki so v udobju visokih položajev nemo spremljali pogrezanje v zadnjih letih, da ohrabreni v novih časih začenjajo dvigovati glavo in – olala! – zahtevati odgovore in rešitve. Z vso humanistično, kulturniško, menedžersko in podjetniško integriteto so sodelovali v smehljanju ob kanglerjevski mizi ali prikimavali v telefonskih trepljanjih, danes pa naenkrat želijo imeti odgovore, investicije, svež kapital, nove politike, stavbe in pločnike, podobe in mite, geta in svetleče obrobe. Potreba po novem odrešeniku je seveda prikrivanje soodgovornosti za nastalo situacijo. Je pozabljanje lastne udeležbe v bedi preteklega. Koliko milijonov se je steklo v parcele, svetovanja, projekte, načrte, gradbene jame? Ah, tovarišice, bratje, soodgovorni ste zanje! Dovolj je sprenevedanja. Čas je, da si drug drugega pogledamo od blizu. Da se povohamo v načelih politične strasti in odgovornosti. Ne škilimo, le gledamo na široko. In ostrimo škarje. Zarezale bodo v kopreno in okove. Kraka bosta od ljudi navzgor in od novega gospodarja navzdol strigla v samoumevnost strankarske politike in družbenega nazadovanja. Stisnjena pest bo vrgla mesto s tečajev klientelizma, hobotničarstva, parcialnih interesov. Prebudila iz omamljenosti, v kateri obstaja le kopičenje bede in primitivnosti.
Povezali bomo neposrednost in rojenje multitude ter odločnost nove oblasti. Upor peljali naprej. Vrnitve pač ni. Izgovorov tudi ne. Taktiziranja ne more biti. Začenja se boleče obdobje. Iskali bomo soodgovornost za dejansko stanje financ, izrisali možnosti in domet mesta, posvojili socialne in skupnostne prakse, ki rojevajo solidarnost in samooskrbnost. Odnose oblasti preoblikovali v odnose odgovornosti. Onemogočili prilaščanje javnega denarja, javnim službam vrnili ugled in jim naložili skrb za dobro prebivalk in prebivalcev. Dolgočasne in starikave osebke in ideje odložili na smetišče zgodovine. Spomenike korupcije vrgli v zakonske mline. Prepotentnim menedžerskim mladcem in odsluženim političnim starcem zaželeli sreče v zdraviliščih vesti. Birokratom naložili smernice in cilje. Od utopije ne pričakujemo nič več, kot pričakujemo od samih sebe. Zato prihajamo pote.
GREGOR KOSI(G. Kosi je svetovalec župana MO Maribor)
