Držati ljudi v pokornosti in na robu preživetja je v interesu vseh družbenih dejavnikov, ki se želijo izogniti javnemu nadzoru nad svojim početjem in obenem upravljati – tudi zakonodajno – skupno dobro, torej državno premoženje, po lastni volji, pogosto celo proti volji ljudstva in v nasprotju z interesi javnega dobrega. Kaj je bolj učinkovitega od strahu pred izgubo službe, ki zagotavlja samo minimum preživetja, če hočemo vzgojiti pokornega, marljivega in poslušnega državljana? Saj nima ne časa ne energije ne možnosti, da bi se družbeno angažiral v boju za izboljšanje svojega položaja in s tem tudi splošnih družbenih razmer, ker je preveč zaposlen z golo eksistenco. Tako ne more postati bolj razgledan, nima časa povezovati se s podobno prizadetimi in pogosto je edini vir informacij o dogajanju okrog njega televizija (ali/in brezplačniki, ha!).
Bolj ko so ljudje nerazgledani, neizobraženi in neinformirani, lažje je z njimi manipulirati. Kaj je lažje kot oblatiti nekoga in zasejati dvom v njegova dejanja? Škoda je že bila storjena in tudi sodno dokazano blatenje po kdove koliko letih tega ne izniči. Po tej plati je dobro, da je dandanes spomin tako kratkoročen kot novice enega dne. Zato pa je toliko bolj škodljivo, da se ljudje od enih do drugih volitev niti ne spomnijo več, kaj vse je kdo od kandidatov/strank v preteklosti že zakuhal. To brisanje zgodovinskega spomina in spodbujanje kratkoročnega spomina gre na roko vsem, ki ribarijo v kalnem. Če jim pri tem uspe oklestiti še kakovostno izobraževanje, so ustvarjeni dolgoročni pogoji za manipuliranje z ljudstvom in javnim dobrim/družbeno-državno lastnino. Uspešen represivni sistem ter sistema socialnega izključevanja in socialne osamitve zagotavljajo, da se najbolj zagrizeni glasovi upora utišajo, in omogočajo dovolj nemoteno vladanje v imenu ljudstva, pa čeprav je to vladanje lahko še tako proti interesom ljudstva samega.
V grobem je takšen scenarij deloval desetletja, v zadnjem obdobju pa se je spremenil zaradi informacijske družbe in telekomunikacij, ki omogočajo, da vsebine, ki so običajno dostopne samo tistim, ki se zanje zanimajo, pridejo do širših množic. Vse do sedaj napisano tudi pri nas vsi izkušamo in doživljamo. Toda koliko se sploh zavedamo (vključno z lokalnimi oblastniki in lastniškimi strukturami) bolj globalnih vzgibov in vzvodov, ki nas držijo v sodobnem prostovoljnem suženjstvu? Če bi se jih, potem bi vsi, s politiki in gospodarstveniki na čelu, morali pozdraviti upor slovenstva proti revščini in kapitalizmu, kajti če se tako delovno, pohlevno, ponižno, pridno in potrpežljivo ljudstvo, kot Slovenci smo, zoperstavi korporacijskemu kapitalizmu in njegovim lokalnim politično-ekonomskim zagovornikom, mora biti pa že res hudo.
Ob mnogih borcih za pravičnejši in bolj pošten svet po meri človeka (filmi Michaela Moora, delo Naomi Klein, analize Noama Chomskega, razkrinkavanje korporacij, kot je Monsanto, pogumno vztrajanje Toma Križnarja itd.) nam morda ravno Izpovedi ekonomskega morilca avtorja Johna Perkinsa najbolj dramatično in krvavo razkrijejo prizadevanja lokalnih in svetovnih elit, z ameriškimi na čelu, da držijo ljudi v sodobnem (prostovoljnem) suženjstvu, revščini in neizobraženosti ter z ustrezno zakonodajo povsem legitimno poskrbijo za siromašenje javnega dobrega, razprodajo/privatizacijo državnega premoženja (torej premoženja vseh nas) in dolgoročni pretok sredstev iz države v privatne, po možnosti še tuje roke takšnih ali drugačnih bogatunov. Siromašni so vse bolj siromašni, bogati pa vse bogatejši. In to v času, ko je dobrin za vse na svetu dovolj, samo razporediti bi jih bilo treba drugače. (Poznalo bi se že, če se razviti svet ne bi obnašal tako razsipno in ne bi kopičil smeti, ko zavrže povsem uporabne, četudi morda nemoderne dobrine, da o hrani ne govorim.)
Če želimo razumeti, zakaj je tako in kdo je kriv, se moramo ob doživljanju lastnega vsakdana zavedati predvsem mehanizmov, ki poganjajo konkretno družbeno situacijo. Drugače zaradi dreves ne vidimo gozda in se ne zavedamo, kdo je zares kriv za krizo, ki prežema ves razviti svet. Ti mehanizmi delujejo na osnovi neoliberalistične ekonomske doktrine chicaške šole in so v zadnjih desetletjih prizadeli velik del sveta, osiromašili ljudi in družbeno imetje prelili v privatne roke. Za vsem pa kaj lahko delno stoji tudi dolgoročna, že stoletje stara ameriška globalna strategija, kako doseči in ohraniti svetovno prevlado. Danes ta ni več samo grobo vojaška, ampak predvsem gospodarska. Najprej je treba prepričati vladajoče strukture v določeni državi, da spodbujajo prihod tujega kapitala (kako so našega Mencingerja izigrali s Sachsom!), nato spodbujati razcvet s posojili, ko je država preveč zadolžena, pa od nje zahtevati čim večje ožemanje njenih podanikov. Tisti, ki se ne uklonijo, so odstranjeni (na primer Čile in Salvador Allende, predsednika Paname in Ekvadorja) tako ali drugače.
Mnoge od teh stvari se resnično dogajajo. Niso samo vsebine iz vohunskih in akcijskih filmov ali vohunskih romanov. Kako lahko z gotovostjo vemo, da so nesreče res nesreče, da so samomori res samomori in, konec koncev, da je bil napad na nebotičnika 11. septembra v ZDA res samo napad skrajnežev ali teroristov? Kako lahko korporacija, kot je Monsanto, doseže, da se z inštituta odpusti vrhunski irski znanstvenik, ki je dokazal škodljivost njenih genskih semen? Kako lahko Coca-Cola doseže, da se zapre inštitut, ki dokaže škodljivost najbolj oglaševane pijače na svetu? To je mogoče samo, če imajo korporacije dovolj vpliva na lokalne oblasti, ki so zaradi zadolženosti pristale v pesti finančnikov in bankirjev. Ustvaril se je začarani krog, kjer so politiki zaradi zadolženosti samo lutke v rokah mednarodnih finančnih institucij, te pa so odvisne od najmočnejših kapitalističnih korporacij. Politiki morajo nato pritiskati na ljudstvo in ga ožemati, če pride do preveč resnega stanja, pa lahko še vedno razglasijo izredno stanje z angažiranjem vojske vred.
To so resda scenariji, ki jih je v najbolj kruti obliki doživljala Latinska Amerika zadnjega pol stoletja in si jih v Evropi težko predstavljamo, zato se ne gre čuditi, da je večina Latinske Amerike tako socialistična/levičarska. Toda ne pozabimo, da je ravno Evropa s fašizmom in nacizmom predstavljala uverturo v takšen zgodovinski tok, ko kapital ni hotel tvegati širjenja gibanj, ki bi zagotavljala oblast ljudstva in ne kapitala, tako da je podprl oba režima. Takšno ravnanje lahko razumemo v luči nevarnosti komunizma, ki je bil izenačen s stalinistično diktaturo in strahovlado. V resnici pa je bil to le priročen izgovor za zagotavljanje premoči kapitala in s tem tistih elit, tistega enega odstotka, ki ima v rokah večino svetovnega bogastva. Izpovedi ekonomskega morilca nam razkrivajo povsem konkretna dejanja in dogodke v interesu elit, dejstva torej, ki jih ne moremo prezreti, razvrednotiti ali relativizirati, kot se je to poskušalo storiti ob izidu slovenskega prevoda Doktrine šoka avtorice Naomi Klein. Obenem pa nas opozarjajo, da se to še vedno dogaja povsod po svetu in tudi pri nas. Samo oblike so različne.
Na koncu naj poudarim moje globoko prepričanje, da bo prihodnost sveta komunistična (beri: socialistična, socialna, skupnostna, solidarna, komunska) ali pa je ne bo – bo samo svet vedno novih lokalnih vojn in svobodnega, prostovoljnega suženjstva s plačo na robu preživetja, z lačnimi otroki in brez zdravstvenih storitev na eni strani ter na drugi strani svet elit, dobro varovanih z orožjem in zakoni ter opijanjenih od razkošja. Ker je Američanom s polstoletno indoktrinacijo uspelo ljudem vcepiti strah pred komunizmom, kot da je sam hudič, moramo vedeti, da na svetu še ni bilo komunistične družbe, pa naj so si vsakovrstni režimi še tako vehementno nadevali to oznako. Komunizem, kakršnega je pred skoraj dvesto leti zasnoval Karl Marx, je bil vizija nove družbene ureditve po meri in sposobnostih človeka, prijazen in spoštljiv do vseh ljudi, v skrbi za njihov blagor, zdravje in ustvarjalnost. Kdor ne verjame, naj ga prebere in se sam prepriča. V bistvu se vsebina pravega krščanstva in njegovih vrednot po humanistični plati ne razlikuje tako zelo od Marxovega nauka. Ali ne gre konec koncev večini ljudi za to, da si izborimo boljši svet za vse – ne samo za elite in bogataše?
MARJAN OGRINC