Navedeni podatki veljajo za delo za polni delovni čas. V dokaz zapisanemu uredništvo hrani tri moje skenirane plačilne liste: zadnjo plačo (november 2012), plačo pred pol leta (maj 2012) in plačo pred enim letom (maj 2011). Sem srednješolski učitelj (z nazivom mentorja) z dobrimi sedmimi leti delovne dobe. Moja zadnja plača je znašala 1115,38 evra neto. To je plača za 35. plačni razred javnega uslužbenca in že obsega dodatek na delovno dobo. Drugih dodatkov učitelji praviloma nimamo. Za pojasnilo: učitelji se v plačnem sistemu razvrščamo v plačne razrede od 30. do 43., odvisno od naziva oziroma napredovanja, ki ga dosežemo po kriterijih, določenih v posebnem pravilniku. Če odmislimo bruto zneske, ki za to pisanje niso pomembni, po mojem vedenju slovenski učitelji zaslužijo od okoli 900 do okoli 1350 evrov neto na mesec. Glede na strukturo nazivov in delovne dobe je večina plač v slovenskih šolah okoli 1150 evrov neto. Učitelji začnejo delo po dokončani univerzitetni izobrazbi, ko so zaposleni s srednješolsko izobrazbo praviloma že materialno neodvisni, zato menim, da takšna plača ni visoka. Moje premoženjsko stanje je polovica stanovanja, ki ni primerno za veččlansko družino in je obremenjeno s hipoteko petnajstletnega kredita, in petnajst let star osebni avto. Daleč od domnevnega javnosektorskega razkošja.

Primerjava plač v javnem in zasebnem sektorju je po mojem mnenju popolnoma nesmiselna, saj je izobrazbena struktura javnega sektorja bistveno višja (večina zaposlenih je višje oziroma visoko izobraženih). Na žalost, a ta greh gre pripisati predvsem delodajalcem, ki so v preteklosti skrbeli predvsem za svoje dobičke in ne za delovna mesta z visoko dodano vrednostjo, za katera je potreben visoko izobražen kader. Krivdo bi z umetnim razdorom med zasebnim in javnim sedaj radi pripisali nam tako imenovanim parazitom.

Kot sem že omenil in je razvidno tudi iz mojih plačilnih list, učitelji praviloma nimamo nobenih dodatkov k plačam, lahko pa se mesečno izplačilo dvigne za vodenje interesne dejavnosti, kar ob eni pedagoški uri na teden pomeni približno 25 evrov na mesec. Delovne uspešnosti v šolah ni več, razen tako imenovane delovne uspešnosti za povečan obseg dela, ki se popolnoma neupravičeno tako imenuje, saj ne gre za uspešnost pri delu, ampak za delovno obremenitev, ki presega 100 odstotkov delovnih nalog. S tako imenovano Virantovo reformo, če uporabim kar njegove besede, »dodatkologije« ni več, ni pa bila nujno slaba, saj je omogočala razlikovanje med poklici v javnem sektorju, in poklic učitelja pač ni tipkanje po tipkovnici. Učitelji smo tako kot vsi upravičeni do povračila stroškov za malico (3,52 evra) in prevoza na delo.

Poleg domnevno previsokih plač je glavni očitek učiteljem v zadnjih letih, da delajo premalo. Učitelji imamo tako kot drugi zaposleni 40-urni delovni teden in določeno število dni dopusta, ki ga moramo porabiti med šolskimi počitnicami, torej nimamo možnosti izbire dopustnega časa. Za vsako odsotnost, ki presega število dni dopusta, moramo učitelji opraviti določeno število ur z delom, ki presega redne delovne obveznosti (v šolstvu je poznan izraz doprinos ur). Da je stanje po slovenskih šolah precej nepregledno, verjetno tudi nepravično, je delno kriv tudi sindikat vzgoje in izobraževanja, ki se ni nikoli zavzemal za diferenciacijo učiteljev, ampak za tako imenovano uravnilovko. Torej smo vsi enaki, ne glede na to, kje učimo, kaj učimo, koliko naredimo ipd. To je tudi najpomembnejši razlog, da sam nisem član Sviza. Vendar pa je na tem mestu treba dodati, da nobeni vladni ukrepi v tem trenutku ne gredo v smer večje pravičnosti, ampak v smer izenačevanja pri znižanju plač vseh. Niti ene vsebinske ideje še nismo slišali, kako bi nagradili uspešne učitelje, samo splošno blefiranje ministra za javno upravo.

Na žalost ljudje radi poudarjajo naše domnevno zgodnje prihajanje domov, ne vidijo pa nas, ko gremo popoldne nazaj v šolo, ne vidijo nas, ko delamo doma, ne vidijo nas, ko delamo konec tedna. Ljudje, ki verjamejo politični kaprici, da učitelji delamo manj kot drugi, naj se vprašajo, zakaj nobena oblast, noben minister do sedaj še ni tega dokazal, preštel. Ker bi imel pri tem velike težave pa tudi specifika našega dela to otežuje, zato tega ne delajo v nobenem meni poznanem šolskem sistemu. Lahko mi verjamete, da bi učitelji ob ustreznih delovnih razmerah pristali na 8-urno delo v šoli (recimo od 7. do 15.), ker bi potem lahko uživali proste popoldneve, konce tednov. Nobenih interesnih dejavnosti, podaljšanega bivanja, jutranjega varstva, ekskurzij, spremstev, govorilnih ur, roditeljskih sestankov, taborov, šol v naravi ipd. zunaj tega delovnega časa.

Naslednje področje, ki ga je treba pojasniti, so razmere, v katerih učitelji delamo. To področje je za nas (moralo bi biti tudi za večino Slovencev) najpomembnejše, največkrat pa se omenja, ko se govori o normativih in standardih. Zaradi kompleksnosti šolskega sistema seveda ne morem pojasniti vseh podrobnosti, vendar pa v splošnem velja, da v srednjih šolah poučujemo v razredih z okoli 30 učenci in v osnovnih šolah z okoli 25 učenci. Seveda je lahko število različno za podružnične šole in podobne posebne primere, ki pa nikakor ne potrjujejo pravila, tako da so podatki o 16 otrocih v razredu popolna manipulacija.

Naslednji očitek o razmerah dela je ponavadi vezan na zaposlovanje v šolstvu v zadnjem desetletju. To zaposlovanje je izvajala država in verjamem, da z dobrimi razlogi. Zaradi dodatnih učiteljev smo v osnovni šoli dobili učitelje za individualno strokovno pomoč za najšibkejše učence, podaljšano bivanje do 5. razreda je postalo pravilo (pred dobrim desetletjem je bilo izjema), interesnih dejavnosti je več, kot jih otroci sploh zmorejo ipd. Skratka, novo zaposlovanje je bilo odgovor na novonastale razmere v družbi, ki so starše prisilile v pozno delo, od otrok zahtevale široko tekmovalnost, od najšibkejših pričakovale visoko znanje itd., če pa k temu dodamo še eksponenten porast psiho-socialnih motenj, vključevanje otrok s posebnimi potrebami v redne oddelke, individualizacijo vzgojno-izobraževalnih procesov ipd., je govorjenje premierja o tem, da bi standardi iz leta 1994 danes popolnoma ustrezali, skrajna omejenost razmišljanja. Slovensko šolstvo je s svojimi normativi in standardi pridobitev večdesetletnega prizadevanja, zato bi bilo dobro imeti do njega tudi takšen odnos.

V zadnjem delu tega zapisa bi rad opozoril še na en vidik poseganja v javno šolstvo. Šolstvo je družbeni podsistem, ki po občutku ljudi načeloma deluje dobro, če ne celo najbolje. Prepričan sem, da so ljudje do zdravstva, sodstva, javne uprave itd. bistveno bolj kritični kot do šolstva. Tudi rezultati, tisti objektivni in tisti težje merljivi, so dobri. Samo po sebi se postavi vprašanje, zakaj torej poseganje v delovne razmere in materialni položaj tistega družbenega podsistema, ki deluje razmeroma dobro. Zakaj oblast ne posega v normative in standarde v zdravstvu, če pa smo priča nehumano dolgim čakalnim vrstam? Zakaj oblast ne posega v normative in standarde sodstva, če smo priča nehumanim sodnim zaostankom? Zakaj oblast ne posega v normative in standarde (oziroma jih sploh vzpostavi) javne uprave, če smo priča neskončnim upravnim postopkom? Zakaj so problematični normativi in standardi učiteljev oziroma šolstva?

Prepričan sem, da je šolstvo (s predšolsko vzgojo in visokim šolstvom) še zadnji branik kvalitetnih javnih storitev te države in da je to razlog, da želi kladivo varčevanja (čeprav to sploh ni več varčevanje) najtežje pasti prav na to področje. Drugi javni podsistemi so to bitko že davno zapustili ali pa je sploh niso začeli. Zdravniki so bili že pred dobrim desetletjem celo glavni pobudniki zasebnih koncesij v zdravstvu, dostopnost zdravstvenih storitev pa je čedalje bolj odvisna od denarja; na pravnem področju je vrhovno načelo najprej korist stranke, ne pa pravičnost kot javna dobrina; zadnja leta domove za starejše občane odpirajo predvsem zasebniki, čeprav naj bi bila to naloga socialne države; kultura je že vrsto let postavljena v situacijo, ko mora sredstva za projekte iskati na trgu itd.

Več kot desetletje se naloge države počasi, a sistematično prepuščajo trgu oziroma zasebnikom, ki imajo kapital, tako da ima interes zasebnika vse prevečkrat prednost pred koristjo družbe. Očitno je, da so si v Sloveniji sodstvo, zdravstvo, socialno varstvo že podredili bogati, tako da za njih velja vzporeden sistem privilegijev. Šolstvo je največji javni podsistem, ki tudi za ceno svojih plač še vedno brani kvalitetne javne storitve za vse, zato bi moral uživati podporo tistih ljudi, ki imajo v naši družbi najmanj možnosti za uspeh. Pa očitno ni tako.

Na žalost se zdi, da »varčevalne« ukrepe, ki so usmerjeni v šolstvo, podpirajo predvsem predstavniki kapitala (delodajalci), vladajoča politika in velika razočarana skupina (skromno materialno situiranih) državljanov. Če prvi dve skupini še razumem, pa želim opozoriti na posledice, ki jih prinašajo predlagane »varčevalne« vizije prihodnosti našega šolstva, tisto tretjo skupino. Ti ukrepi vodijo v zmanjšanje kvalitete naših šol, saj dodatno obremenjeni, podplačani, ponižani strokovni delavci ne bodo mogli, zmogli ali hoteli zagotavljati iste kvalitete vzgoje in izobraževanja, kar posledično vodi v idejo, da to gotovo zasebnik zmore bolje. Tudi v tej luči lahko vidimo nedavno predlagani dodatni razred zasebni gimnaziji, medtem ko se število mest v javnih gimnazijah zmanjšuje. Bogatim v takšni družbi ne bo težko, saj bodo našli oziroma plačali način, da bodo njihovi otroci prišli do kvalitetne izobrazbe (doma ali v tujini), glede na majhnost Slovenije pa potrebujejo le okoli 5 zasebnih gimnazij in fakultet, da zadostijo svojim željam.

Ker javno šolstvo ne bo več zaposlovalo najboljših in izkušenih učiteljev, bo na drugi strani za večino ljudi z dna družbene lestvice kvalitetno izobraževanje nedostopno, kar pomeni zaprto edino pot do visoke izobrazbe in s tem boljšega življenja za tiste, ki bi nas morali danes podpirati, čutijo pa le neko nevoščljivost, ki jo je prek medijev razpihala politika v rokah kapitala. Če bomo imeli učitelji nižjo plačo, več otrok v razredih, celodnevno šolo ipd., ne bo imel nihče niti evra višje plače, niti minute ne bo delal manj, niti ene pravice več ne bo imel, le kvalitetne izobrazbe njegovi otroci ne bodo deležni. Po predlaganih ukrepih, ki naj bi sledili v letu 2013 (zvišanje učne obveznosti, povečanje števila otrok v razredih ipd.), naj bi učitelji delali pri polni obveznosti samo še za okoli 800 evrov. Ljudje se morajo vprašati: če je intelektualno delo človeka z univerzitetno izobrazbo vredno toliko, za koliko bodo potem delali drugi? Gre za načrtno razvrednotenje dela. Logika, ki vodi v izenačenje v revščini. Iz osebnega, egoističnega vidika bi učitelji celo lahko podprli ustanavljanje zasebnih šol, saj bi to po izkušnjah iz tujine pripeljalo tudi do boljšega materialnega položaja tistih, ki bi bili tam zaposleni. Položaj bi bil slabši predvsem za začetnike.

Prepričan sem, da je kvalitetno javno šolstvo edini vzvod omogočanja boljšega življenja večini neprivilegiranih državljanov, zato se mi zdi prihodnost slovenske družbe tesno povezana s prihodnostjo slovenskega šolstva in se mi zdi boj za položaj slovenskega šolstva tudi boj za prihodnost slovenske družbe. Družbe, ki bo posamezniku omogočala, da poseže po zvezdah, če se bo za to tudi potrudil.

Podatki o avtorju so znani uredništvu.