Delo inkluzivnega pedagoga

Inkluzivni pedagog je tudi vezni člen pri organizaciji pomoči in metod dela z otrokom s posebnimi potrebami, in sicer med svetovalno službo, učiteljem ter starši. Ta interakcija mora biti sodelovalna s ciljem otroku s posebnimi potrebami omogočati čim bolj optimalne poti za doseganje učno-vzgojnih ciljev.

Nenazadnje je inkluzivni pedagog tisti, ki preko svojega dela tudi širi inkluzivno paradigmo med učitelje, jim zna na razumljiv način razlagati metode in načine dela z otrokom s posebnimi potrebami in predvsem utemeljiti, zakaj otrok s posebnimi potrebami potrebuje pomoč in podporo pri doseganju učno-vzgojnih ciljev.

V tem obsegu bi želel dodati, da je delo inkluzivnega pedagoga povezano tudi s skrbjo za stalno izobraževanje učiteljev na področju posebnih potreb in najrazličnejših težav otrok v obliki seminarjev, predavanj in praktičnih vaj.

Velikokrat je namreč prav učitelj prva oseba, ki lahko zazna in prepozna otrokove težave, še zlasti učne in tudi vedenjske, in tako s svojim znanjem oblikuje vrste pomoči in prilagodi pripomočke, da otrok laže pride do želenega cilja. Lahko je prva oseba, ki bo znala opozoriti učiteljski zbor in strokovne službe o težavah, ki jih zaznava pri otroku.

Znanje in sočutje sta elementa, ki morata biti pri inkluzivnem procesu, pri delu z otroki s posebnimi potrebami, nujno prisotna. Če želimo, da se vzgojno-izobraževalni proces razvija v skladu z razvijanjem družbe, tehnološkim napredkom ter razvijanjem medsebojnih socialnih interakcij, je nujno potrebno znanje tudi na področju dela in pomoči otrokom s posebnimi potrebami. Vsi otroci se lahko učijo, toda nekateri potrebujejo pri doseganju učnih ciljev zaradi svojih težav pomoč učitelja in strokovnjakov. Še kako je tu pomembno znanje učitelja in njegovo poznavanje metod dela z otroki s posebnimi potrebami, saj učitelj preživi z učenci največ časa. Inkluzivni pedagog pa je stalna podpora učitelju.

To je prava smer inkluzivnega procesa, da bo le-ta zaživel v polni meri. In v sekciji inkluzivnih pedagogov bomo skrbeli ravno za to. Tu se namreč pojavlja veliko težav, in ena je zagotovo velik, če ne prevelik razkorak med učiteljem in učencem, ki ima težave. Zakaj?

Najprej je treba pogledati na učiteljevo stran. V veliki meri učitelj za delo z učenci s posebnimi potrebami nima dovolj znanja, ne pozna metod dela na specifičnih področjih, kjer se pojavljajo težave, niti nima dovolj pripomočkov, ki ustrezajo učencu s posebnimi potrebami. Ob tem se pojavi tudi problem prevelikega števila učencev v razredu. Ministrstvo predpisuje število učencev brez kakršnegakoli vprašanja o problematiki otrok s posebnimi potrebami in tudi drugih otrok. Njihovo delo na tem področju temelji na nestrokovnosti in le na osnovi finančnih sredstev, ki pa s človekom, ki potrebuje pomoč, nimajo nikakršne zveze. Omenil pa bi še eno oviro, ki potiska učence s posebnimi potrebami v neuspeh in še večje težave, in to je učiteljeva osebnost. Empatija je v tem primeru izredno pomembno čustvo, ki ga mora učitelj imeti v sebi. Torej, sočutje do otroka, ki ima težave, spodbujanje takega otroka v pozitivnem smislu njegovega dela, učenja in ustvarjalnosti. Brez empatičnosti učitelja inkluzija ne more zaživeti.

Naslednji razkorak, ki zavira proces inkluzije, je komunikacija med učiteljem in starši ter otrokom. Pri nas se namreč še vedno ohranja poučevanje, ki temelji na podajanju znanja. V šolskem sistemu je globoko ukoreninjeno prepričanje, da učitelj uči, torej prenaša znanje na učenca po standardih ter normativih za doseganje vnaprej predpisanih učnih ciljev. To je sicer ena izmed nalog učitelja, ni pa edina. Družbene spremembe prinašajo tudi spremembe v mišljenju in medsebojnih odnosih, na kar pa naša šola pozablja. Ker učiteljem ni predstavljena celotna družbena situacija, sistem detektiranja otrok s posebnimi potrebami in zakaj posebne potrebe, dobijo učitelji napačne predstave o celotnem inkluzivnem procesu. Zaradi nerazumevanja problematike otrok s posebnimi potrebami prihaja do slabe komunikacije s starši oziroma do konfliktnih situacij, kar posledično vpliva na otroka, ki ima težave. Za dobro inkluzivno okolje je izrednega pomena dobra interakcija med starši, učitelji ter otrokom. To je tim, ki mora skupno in sproti z uspešnim sodelovanjem ustvarjati ugodno klimo za otroka s posebnimi potrebami, razvijati prilagoditve zanj ter ga pozitivno vzpodbujati pri njegovem učenju in delu.

Naslednji segment, ki zagotovo ne pripomore h kvalitetnemu inkluzivnemu okolju, je dodatna strokovna pomoč (v nadaljevanju DSP). Prevečkrat se namreč DSP razume kot dodatne inštrukcije, da bi otrok kljub svojim težavam dosegel zadane učne cilje. Pri otroku s posebnimi potrebami, zlasti pri specifičnih učnih težavah, zgolj običajne inštrukcije nikakor niso metoda za doseganje učnih ciljev. DSP mora biti zasnovana strokovno na podlagi znanih težav, ki jih ima posamezen otrok, učitelj, specialni pedagog ali inkluzivni pedagog pa morajo dobro poznati metode dela s takim otrokom. Dogaja se namreč, da DSP dobi učitelj, ki ima manjkajoče pedagoške ure, ne pa strokovnjak, ki je za DSP usposobljen. Tak način nudenja DSP otroku s posebnimi potrebami prej škoduje in ga odvrača od učenja kot pa obratno. Torej mora biti DSP izvajana strokovno in premišljeno glede na potrebe in stopnje težav otroka s posebnimi potrebami. Strokovnjak pa mora biti v stalni komunikaciji s starši, učitelji posameznih učnih predmetov, kjer ima otrok težave, in drugimi strokovnimi delavci. Tudi to je eden izmed trdnih temeljev inkluzivne šole.

In zakaj pravzaprav toliko besed o inkluziji?

Ker je inkluzija nadgradnja integracije, je naslednja stopnja v družbenem mišljenju o osebah s posebnimi potrebami. Treba se je namreč zavedati, da je vsak človek svoja bio-psiho-socialna osebnost z vsemi svojimi potrebami, težavami in osebnostnimi lastnostmi. In prav vsak posameznik ima pravico biti del družbe, ima pravico do izobraževanja in nenazadnje do enakopravnega statusa v družbi. Zato osebe s posebnimi potrebami živijo med nami in mi med njimi. Temelje za razumevanje inkluzivne paradigme pa utrjujejo otroci v tako imenovani inkluzivni šoli. Kajti, zavedati se moramo: šola ne producira odličnjakov, šola ni tekmovalni poligon in šola ni ustanova, sestavljena iz ocen in kazni, šola uči človeka za življenje, ga spodbuja na njegovih močnih področjih, ga uči strpnosti in ljubezni do drugih, sočutja in veselja do življenja. To pravico ima vsak mladi učeči se človek, ne glede na njegove posebne potrebe in druge težave. Zato ima prav vsak otrok pravico obiskovati inkluzivno šolo.