Ali prav se piše kaša in koliko bo to stalo, 2.

Trojina in slovarski predlog: Interpretacija, da se zavod Trojina kakorkoli kosa z ZRC SAZU na področju slovaropisja, je napačna in namerno zavajajoča. Že od maja 2013 na spletni strani slovarskega predloga piše: »Predlog smo izdelali trije jezikoslovci in je institucionalno neodvisen, kar pomeni, da ni last nobene institucije. Ravno nasprotno, kdor koli lahko našo idejo vzame in jo uresniči. ... Predlog v institucionalno-organizacijskem in finančnem smislu predpostavlja, da bi izdelava potekala v skladu z evropskimi praksami: sodobni slovarski priročnik za nizozemski jezik ali veliki spletni slovar poljskega jezika se izdelujeta z državno podporo, pri njuni izdelavi pa sodeluje več za to pristojnih ustanov.« Na Inštitutu za slovenski jezik (ISJ) ne želijo izdelati novega slovarja na predlagan način in zato lažno primerjajo sebe in zavod Trojina, ker je že na prvi pogled jasno, katera ustanova je tista prava, primerjava pa je pripravna tudi za namigovanja o »prelivanju denarja v zasebne žepe«. Slovarski predlog s Trojino nima zveze, gre za slovarski koncept, ki je nastal na podlagi projekta »Sporazumevanje v slovenskem jeziku«, ki sta ga iz strukturnih skladov financirala Evropska unija ter ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport in pri katerem sta sodelovala tako zavod Trojina kot tudi ISJ oziroma ZRC SAZU. Poleg omenjenih dveh so pri projektu sodelovali še Amebis, d.o.o., Univerza v Ljubljani in Institut Jožef Stefan.

Temeljni slovar: Termina »temeljni slovar« in »temeljno slovaropisje« v evropski in svetovni leksikografiji ne obstajata. Marko Snoj ju že nekaj časa uporablja kot protipol prav tako neobstoječim »aplikativnim slovarjem«, da bi Inštitut lahko (samo)opredelil kot »temeljno institucijo«, ki izdeluje »temeljni slovar«. Izraz, ki se v leksikografiji dejansko uporablja za podobne slovarje, kot je SSKJ, je »akademski slovar«, ki je določen tip slovarja in nima »aplikativnih« izpeljank.

»Maček«: Glede »mačkov« kot »valjčkov za pleskanje« je treba reči, da je splošno in strokovno javnost, ki znanstvenega aparata in sodobnih leksikografskih praks ne pozna, s pozicije institucije, kot je ISJ, zlahka mogoče zavesti, da so rešitve v novem slovarskem predlogu teoretično vprašljive ali celo napačne. Prav vse odločitve in vsebine, ki so v predlogu in jih etimolog Marko Snoj bodisi ne razume ali namenoma napačno navaja, je mogoče brez težav pojasniti – daljši strokovni odgovor bo objavljen na spletni strani predloga.

Nedokončani slovar: Trditev o »večno nedokončanem slovarju« lepo kaže nerazumevanje potreb sodobnih uporabnikov slovarjev in nasploh tega, kaj sploh je sodobna leksikografija. Ker se jezik spreminja ves čas, noben slovarski projekt, katerega namen je opis sodobnega jezika, ne more biti končan enkrat za vselej, temveč mora ta razvoj ves čas spremljati in sproti opisovati. Razmišljanje o »končanju slovarja« je mogoče zgolj v primeru, če sestavljalec slovarja razmišlja le s stališča tiskanega slovarja, ki pred tiskom ne bo na voljo, po tisku pa se ne bo spreminjal. Sodobni digitalni (spletni) slovarji so zasnovani tako, da se lahko vsebinsko spreminjajo sproti glede na zaznane spremembe – bodisi zato, ker so na voljo nova leksikografska dejstva, ali zato, ker se je jezik spremenil. Sodobni mediji omogočajo, da na informacije o spremembah ni treba čakati do naslednje tiskane izdaje, ampak so takoj na voljo vsem.

Izračun stroškov izdelave Slovarja novejšega besedja: Trditve Inštituta v zvezi z izračunom so nenavadne. Nihče denimo ni nikjer trdil, da na ISJ dela 54 raziskovalcev, torej o tem polemizirajo sami s sabo. Izračun je bil v celoti izdelan iz podatkov, ki so javno objavljeni in znani – po eni strani iz knjižnega kolofona z navedbo avtorjev slovarja, po drugi strani iz letnih poročil ZRC SAZU. Ker je lestvica dohodkov zaposlenih v javnem sektorju znana, se bo Inštitut moral odločiti – bodisi so v navedenih publikacijah objavili napačne oziroma namerno zavajajoče podatke ali pa je številka prava v smislu relativno dobrega približka. Nihče ni nikdar dokazoval, kaj bi bilo mogoče izdelati za določen znesek, temveč zgolj to, koliko je bilo potrošeno za znan končni rezultat glede na javno objavljene podatke.

Iz česa so plačani zaposleni na ISJ? O številu sodelavcev na ISJ direktor ZRC SAZU Oto Luthar pravi: »Zaposlenih jih je 42, od tega je sedem mladih raziskovalcev, ki delajo na svojih doktoratih; dva sta zaposlena dopolnilno, štiri so strokovne sodelavke. Le 29 ljudi torej resno dela na programih.« Po podatkih ARRS ima trenutno ISJ tri raziskovalne projekte, na katerih delajo štirje raziskovalci. Po Lutharjevih podatkih inštitut dobi sredstev za 12 raziskovalcev na programih, 29 ljudi pa »resno dela na programih«. Če štirje delajo na projektih, skupaj pa je zaposlenih 35 ljudi (če odštejemo mlade raziskovalce), od kod potem Inštitutu denar za manjkajočih 19 raziskovalcev? Kalkulacije stroškov očitno niso ravno močna stran Inštituta, ne pri slovarjih ne pri zaposlenih.

Kaj je zavod? V zavode seveda nihče ne »vlaga kapitala«, ustvarjanju dobička so namenjene druge pravne oblike (s.p., d.o.o., d.d. itd.). Zavodi niso v nikogaršnji lasti, ni jih mogoče prodati, morebitne presežke dohodkov pa morajo vložiti v svojo osnovno dejavnost – v primeru zavoda Trojina je to v raziskovanje na področju družboslovja in humanistike. Trditev, da Trojina »ni zasebni zavod, ker v dejavnosti ... ni vložila zasebnega kapitala«, torej ne zdrži. Podoben pravni status z zasebnimi ustanovitelji in raziskovalno dejavnostjo kot osnovno dejavnostjo imajo mnogi slovenski ugledni raziskovalni centri, na primer Mirovni inštitut, Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, ICK Inštitut za civilizacijo in kulturo, Zavod za oživitev civilne družbe, IRSA – Inštitut za razvojne in strateške analize itd. Bogve kaj si bodo mislili njihovi ustanovitelji, ko bodo izvedeli, da morajo vanje »vložiti kapital«.

Zasebno in javno: Zanimivo je, da direktor ZRC prepoveduje vsako dejavnost, ki je s strani Javne agencije za raziskovanje celo spodbujana v smislu t.i. družbeno-ekonomske oziroma kulturne relevantnosti raziskovalnih rezultatov. Pravilnik ARRS namreč pravi, da se uspešnost raziskovalca oziroma skupine raziskovalcev ocenjuje tudi s kazalci, kot so »izkazane povezave z industrijo oziroma družbenimi dejavnostmi« ter »ustanoviteljstvo/soustanoviteljstvo spin-off podjetja«. Trenutno torej s tem na ZRC ne bo nič. Po vsem povedanem je verjetno kot spodrsljaj treba razumeti tudi citat profesorja v zvezi z ameriško univerzo Yale, ki ga direkor ZRC daje kot zgled za svoje ravnanje. Yale je namreč zasebna univerza, citirana izjava pa pripada nekomu, ki povsem logično zastopa svoje podjetje. Najbrž si ni težko predstavljati, da dr. Luthar v petem zaporednem štiriletnem mandatu na podoben način dojema tudi »svoj« ZRC.